Za kulturo resnice

Zdi se mi primerno, da opozorim na odličen sestavek dr. Antona Drobniča, ki je odziv na šest točk, ki jih je pred približno šestimi leti postavil Janez Janša kot predsednik SDS. Tudi Drobničeva polemika sega nazaj v leto 2009 in sicer v april tistega leta.

Po odkritju grozljivega morišča v Hudi jami je bil v internetnem portalu SDS 16. marca 2009 objavljen članek "Kultura življenja namesto kulture smrti", pod katerim je podpisan Janez Janša. Gre za obširen prikaz dogodkov med revolucijo in po njej in za predloge, kako doseči narodno spravo. Natančne analize tega članka in v njem izraženih pogledov na črni čas naše zgodovine, še nismo napravili, smo pa na raznih sestankih že opozorili na nekatere takoj vidne slabosti in nesprejemljiva oblikovanja. Naj tukaj za ilustracijo omenim samo nekatere.

Janez Janša predlaga, da državni zbor ugotovi nekatera preprosta dejstva. Prvo preprosto dejstvo naj bi bilo, da je okuacija podlaga vsega zla. Seveda, podlaga skoraj zagotov je, ker brez okupacije boljševiška revolucija najbrž ne bi bila mogoča. Zapisano pa je preveč preprosto, kot da je okupacija tudi vzrok vsega zla. To pa seveda ne drži, kar dokazuje dejstvo, da so bile okupirane skoraj vse evropske države, prava boljševiška revolucija pa je že od začetka okupacije tekla samo v Sloveniji. Okupacija je torej podlaga, vendar pa ne tudi vzrok vsega zla. Zlo je povzročila komunistična partija z revolucijo, ki je okupacijo izkoristila tako, kot vlomilci izkoristijo nočno temo. Vendar noč ni vzrok za vlom in nastalo škodo, za škodo so odgovorni vlomilci.

Druga zapisana preprosta resnica je ugotovitev, da je kolaboracija bila zavržno dejanje. Kolaboracija ali [po] slovensko sodelovanje samo po sebi ni niti dobro niti slabo dejanje, je moralno in pravno indiferentno dejanje. Pravna in moralna kvalifikacija sodelovanja je odvisna zlasti od tega, s kom sodeluješ in pri čem sodeluješ: pri dobrem ali pri slabem dejanju. Trditev, da je kolaboracija zavržno dejanje, je zato preveč preprosta. Spričo dejstva, da pri nas z besedo kolaboracija že 65 let imenujejo odpor proti komunističnemu nasilju, pa ta "preprosta resnica" sploh ni resnica, ampak grda boljševiška laž in prevara.

Tudi nekatere druge predloge bi bilo treba bolje premisliti. Tako ob na videz prijaznem predlogu, naj se na glavnem trgu v Ljubljani postavi spomenik vsem mrtvim Slovenecem s preprostim napisom "Vsem mrtvim", manjka misel, da bi to bilo storjeno "na podlagi" 4000 partizanskih spomenikov, ki niso anonimni, ampak z rdečo zvezdo in s temu ustreznimi napisi že 65 let bijejo v srca in možgane, na drugi strani pa z enim "domobranskim" spomenikom na najbolj skritem in oddaljenem kraju v Bukovžlaku sredi jezera gnojnice in gore odpadkov brez vsakega napisa ali oznake. Komu bi torej služila predlaga anonimnost spomenika v Ljubljani? Zakaj takšen spomenik ugaja Milanu Kučanu, Spomenki Hribar, predsedniku DZ Gantarju?

Zadnji dogodki po odkritju Hude jame kažejo, da ni zadosten niti Janšev predlog, naj se zakonsko prepove poveličevanje in opravičevanje zločina. Še bolj sporno in nevarno kot poveličevanje zločina je namreč poveličevanje zločincev. To nam je prav vzadnjih dneh pokazal kar sam predsednik republike Danilo Turk. Predsednik zločina v hudi jami ni poveličeval, to temo je označil za drugorazredno, karkoli že to pomeni. Hude jame niti ni obiskal, kot je obiskal morišče v Srebrenici in številne partizanske kraje in slovesnosti. Zločina torej niti tako niti drugače ni poveličal. Poveličal pa je zločince, predvsem tistega, ki je prvi odgovoren tako za ogabni zločin v Hudi jami, kot za tisoče  zločinovna tisoč moriščih od Krimske jame leta 1941 naprej, celo za tisoče zločinov nad svojimi tovariši od Stalinove Moskve do Golega otoka. V času žive groze ob Hudi jami je v pogovoru za STA javno poveličal idejnega, vojaškega in političnega voditelja vseh jugoslovanskih morilcev Josipa Broza z zanosnimi besedami: "Maršal Tito je bil velika, pa tudi kompleksna zgodovinska osebnost, izjemno pomembna za slovenski narod."

Zelo pomembno se je ustaviti ob Drobničevem komentarju glede kolaboracija, sam sem že večkrat pisal o tem problemu in bom še v naslednje, saj gre za kompleksno temo, ki postaja jasnejša z vsakim novim letom, če ne mesecem. Do nje postopati z relativističnim pristopom ali pristopom, ki ne upošteva konteksta časov, niti ne jemlje v ozir tudi celotne slike, je najmanj neumno. Ampak, kot rečeno, tema je kompleksna, ne toliko zaradi same obravnavane stvari, kot zaradi pohabljenega jezika in razuma intelektualcev.

Jaz pa bi opozoril še na eno Janševo točko, in sicer na trditev, da je bil upor proti okupatorju častno dejanje. Ta trditev ne upošteva v celoti, da upor proti okupatorju ne more biti zgolj samo po sebi častno dejanje. Če se je namreč nekdo uprl okupatorju, tako da je napadel nekaj okupatorskih vojakov in s tem izzval gnev okupatorja na način, da je okupator postrelil toliko in toliko talcev, ter toliko in toliko talcev odvedel v taborišče, to ne pomeni, da je njegovo dejanje častno. Zato ne more obstajati enostavna kategorija: "Upor okupatorju je častno dejanje.", kakršno predlaga Janša. Upor okupatorju je častno dejanje, kadar se vrši racionalno in ne ogroža neposredno prebivalstva ali lastnine prebivalstva.

-NeoDomobranec