Naš prapor (1944)

Naš prapor

  

Naš prapor ni star, na njem ni zlata,
ni svilena cunja, ki naj nad hlapci vihra.
Naš biser na njem sta delo in čast,
naš cilj so svoboda in kruh in razmahnjena rast.

           

Prisegamo nanj, ker je klic za slovenske ljudi.
Prisegamo nanj, ker je poroštvo za srečnejše dni.
Prisegamo nanj, ker je sveto znamenje naše krvi.

           

Tri barve smo na svoj prapor pripeli,
zanje smo tudi prisego na svoje duše vzeli,
za te barve ne bomo umrli, marveč v delu živeli.

             

Bela je barva slovenske časti,
skozi veke gori, skozi rodove živi;
Mi smo vitezi dela, sinovi časti!

          

Sinji je svod tega našega neba,
sinja je vera Slovenskega srca,
kakor nebo je radost, ki nam jo upanje da.

         

Rdeča je barva naše krvi.
Rdeči kresovi iz davnih bojnih dni,
rdeče so rane od bratskih in tujih pesti.

            

Ne bele, ne sinje, ne rdeče ne pozabimo;
za čast, za nade, za svojo kri živimo,
za nebeško mavrico našega znamenja trpimo.

           

Dvignimo glave; še naše nebo žari;
še živi našponos, še so trde naše pesti.
Hočemo pravico; kdor ni zanjo, naj ne živi!

              

Prapor naprej in kvišku roke:
da bo zagorelo zadnje slovensko srce
v eni veri, v enem ponosu in višku, ki nima meje:
mi, Bog, in slovensko ime!

             
Ta pesem je bila objavljena v slovenskem tisku ob priliki ponovnega razobešenja slovenske trobojnice zarana dne 20.4.1944, na dan slovesne prisege slovenskega domobranstva za borbo proti komunizmu za svojo slovensko domovino.