nedelja, 20. november 2016

"Živel Kristus Kralj!"

Kraljevanje Kristusovo je koncem devetnajstega in v prvi polovici dvajsetega stoletja pomenilo tisto idejo, ki je združevala živa katoliška politična gibanja širom Evrope in celo Amerike. Po okrožnici Quas primas, leta 1925, pa je dobilo katoliško občestvo še več novega zagona. V vseh državah lahko zasledujemo razmah katoliških gibanj, ki jih je ustavil šele konec druge svetovne vojne, ki je s seboj prinesel diktaturo liberalizma.

Nekaj primerov bojnega klica: "Živel Kristus Kralj!"
   
1927 Mehika
"To kar se dogaja sedaj v državi Mehiki, pa že docela spominja na preganjanja v prvih stoletjih krščanstva. Slišimo že o mučenju mladeničev, ki imajo pogum, da se potegujejo za versko svobodo. Tako n. pr. so v mestu Mehiki zaprli družbo mladeničev, članov »Lige za versko svobodo«. Spravili so jih v družbo hudodelcev in zloglasnih oseb. Prav kakor za časa preganjanja v prvih stoletjih. Mladeniči se niso menili za to družbo, marveč so skupno molili sveti rožni venec. V mestu Zami so prijeli in zaprli dva mlada fanta (Manuela Malgareio in Jakoba Silva), člana zgoraj omenjene Lige. Vojaki so hoteli prvega prisiliti, da bi vzkliknil »Živio Calles!« (Calles je sedanji mehikanski tiran) Toda mladenič zakliče: »Živel Kristus Kralj!« Izjavil je tudi, da je zanj pripravljen umreti. In vojaki? Jeli so ga mučiti: Odrezali so mu ušesa kos za kosom. V strašnem trpljenju je pa venomer klical: »Živel Kristus Kralj!« Nato so mu odrezali še jezik. Prijatelj J. Silva ga objame in v takem položaju so ju odpeljali v smrt. — Tako umirajo katoliški mladeniči za svojo vero."
          
1936 Španija
"Ob izbruhu španske civilne vojne sta dva pomorska častnika v Asturiji, ki je bila krvavo rdeča, dobila povelje, da odrineta s svojima ladjama proti vstašem. To sta bila Feliks Fernadez Fournier in Jožef Piury Quesada. Oba izrazita katoličana, sta neustrašeno izjavila, da tega ne moreta storiti. Prvemu so dali 10 minut, drugemu pa 48 ur odloga, da se premislita, sicer bota ustreljena. Brez premisleka sta odgovorila, da ne potrebujeta nikakega odloga, ampak sta takoj pripravljena rajši umreti, kot omadeževati svojo čast. Oba sta bila postavljena pred puške in padla kot mučenca z vzklikom: Živela Španija! Živel Kristus Kralj!"
    
1937 Španija
"V Mombroce in Calandi je bilo umorjenih 11 redovnikov - dominikancev, ker niso hoteli izustiti zapovedanega vzklika: »Živel komunizem«, marveč so klicali: »Živel Kristus Kralj!«"
     
1942 Slovenija
"Kakor je bil sam vedno skromen v vsem svojem življenju dragatuški župnik Jakob Omahen, tako je bila tudi zelo skromna časopisna vest o njegovi mučeniški smrti.
 
7. julija so ga partizani odpeljali. Prišli so nad njega kot na kakšnega razbojnika. Roparsko ekspedicijo sta vodila znani komunist Dvojnmoč iz Kanižarice in Heničeva Katica iz Kvasice.

Odpeljali so župniku Jakoba Omahna v zloglasno partizansko taborišče tam za Svetim Križem, od koder ga ni več nazaj.
    
»Živel Kristus Kralj!« je glasno zaklical, ko so ga gnali mimo župne cerkve, ko se je poslavljal od svojega evharističnega Kralja in od svojih župljanov, ki so nemo gledali ta strašni prizor. Za ta njegov vzklik so ga partizani kaznovali na ta način, da so ga z močnimi udarci podrli na tla."
   
1942 Slovenija
"Med prvimi sta bila umorjena župan Brulc in podžupan Hrovat. Podžupana Hrovata so odpeljali v juniju in ga umorili v gozdu, dočim so župana Brulca in njegovega sina odpeljali 12. julija, ju grozovito mučili in umorili 15. julija. Vse te žrtve so bile sojene v gaberški šoli, kjer so v njeni bližini našli do 200 grobov — žrtev iz bližnje in daljne okolice Novega mesta.
 
Ko so nesrečneže izkopali, so poklicali zdravnika dr. Kolarja iz Novega mesta, ki je zdravniško ugotovil poškodbe vpričo komisije in izdal uradni spis o tem, kjer pravi sledeče: »Na glavi so zdrobljene kosti, oči in veke nasiloma iztrgane, porezana zgornja in spodnja ustnica, jezik izruvan, levo uho odsekano, spodnja čeljust zdrobljena, koža ožgana, na roki manjkajo trije prsti — bil je živ zakopan.« Tako govore uradni zapiski o mučenju župana Brulca, kar se da potrditi tudi na podlagi slike. Kaj je zagrešil? Edino to, ker jih ni hotel pozdraviti po komunistovsko, temveč odgovoril: »Smrt komunizmu! Živel Kristus Kralj! Tako sem svoje otroke učil in tako tudi je!«"
     
1943 Slovenija
"Mladega, vzglednega katoliškega fanta, Povšetovega Jožeta iz Goriške vasi pri Mirni peči ni več med živimi. Krogla slovenskega komunista mu je ugasnila luč življenja. V sredo, 17. svečana je prišel iz Trebnjega, kjer je bil pri legiji, na kratek dopust k staršem, ves vesel in dobre volje, kakor je vedno bil — saj si je njegove družbe vsak veselil in tudi iegijci v Trebnjem so se že veselili Jožeta, ki naj bi se bil še isti večer vrnil. Pa mu ni bilo dano.
 
Ko se je okrog 4 popoldne poslavljal od domačih, so štirje partizani naredili zasedo okrog hiše. Ko je skočil skozi okno, hoteč uteči, ga je zadela dum-dum krogla. Že smrtno ranjenega, skoraj umirajočega je hotel bratomorilec še enkrat ustreliti, pa mu je pokojni Jože odgovoril:

»Saj bom sam umrl! Umrl bom za Boga!«
           
»Kaj, za Boga?« je vzdrhtel bogoodtujeni morilčev glas.
      
»Da, za Kristusa bom umrl! Živel Kristus Kralj!« je umirajoči povzdignil svoj glas."
     
1944 Slovenija
"Na veliko sredo so komunisti odpeljali in pozneje ubili g. Franceta Kerna, kaplana in zadnji čas župnega upravitelja v Hinjah.
 
Pokojni gospod se ie rodil v Praprotni Polici pri Velesovem. V mašnika je bil posvečen lani in takoj nastavljen za kaplana v Hinje. Bil je duhovnik po božji volji. Gojil je življenje molitve in odpovedi. Vzlic zaprekam je v prid verskega življenja točno vršil vse, kar je zahtevala od njega Cerkev in predstojniki. Zadnje pokojnikovo pismo, ki ga je v novembru poslal svojim prijateljem, zaključuje veličasten vzkiik: Živel Kristus Kralj! Francu Kernu, zgledu katoliškega duhovnika, mučencu za vero in narod, večna hvala in slava!"
  
Ave Christus Rex !
Viva Cristo Rey !
Hail Christ the King !
Vive le Christ Roi !
Živel Kristus Kralj !

4 komentarji:

  1. "Mi, najmlajša generacija nacionalistov ..."

    Točno tako se počutim. Sem v 20-ih in čedalje manj spoštovanja imam do generacije svojih stvaršev. Bili so tiho, ko so ukinl vojaški rok, da bi mlajšo generacijo spremenil v može. Bili so tiho, ko so se tujci, ki nimajo nobene lojalnosti do nas začel priseljevat. Tiho, ko so se levičarske vlade začele na velko zadolževat - ta zapitek bomo moral mi plačat. Vzgajal so nas v liberalnem duhu in nam niso privzgoji nobenih krščanskih vrednot - vera je za nedeljsko dopoldne in je sramotna na katerikoli drug dan.

    Ta generacija, moja generacija, bo prva generacija po 2. svetovni vojni, ki bo bolj konzervativna od svojih staršev - ker nimamo druge izbire! Ali bomo šli nazaj na naravno pravo in zdrav razum krščanske družbe ali pa obstajali slovenci več ne bomo. Vrjetno bomo v bližnji prihodnosti vidl tut rast fašizma v kakšni zahodnoevropski državi, saj bo fašistična vlada edina, ki bo sposobna naše razvajene in bustaste liberalne starše spravt k pameti - pa če to pomeni palico za naše starše, pa naj pomeni palico za naše starše.

    Hvala, ker objavlaš tele poste, ne odnehat.

    OdgovoriIzbriši
  2. Se strinjam in upam, da bo res prišlo do obrata v konservativizem. kar me skrbi je edinole to, da bi bila zamujena edinstvena priložnost za restavracijo pred-vojnega stanja vsaj v duhovnem smislu, ampak to je že spet druga zgodba.
    Kar se pa tiče fašizma pa je vsaj po mojem mnenju fašizem logičen rezultat vsake resne in realne katoliške politike. pa ne fašizem kot ga tolmačijo današnji slovarji temveč fašizem, kakor se je razvijal v realni politiki med obema vojnama. Saj veš kako so zaničljivo rekli primorci fašistom: snoparji. In v tem izrazu "snopar" je pač zajete več resnice o fašizmu in njega doktrini, kakor pa v katerikoli po-vojni definiciji.
    Hvala tudi tebi, ker bereš ta blog.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Osebno imam še vedno pomisleke glede fašizma. Na prvi pogled zgleda kot obrat v preteklost, na prave vrednote, a zdi se mi, da je precej modernističen. Zaenkrat nimam še racionalnih argumentov glede tega, samo intuicija.

      Sam rešitev vidim v vrnitvi nazaj na monarhični evropski red, na distributizem kot ekonomski sistem, katoliško vero kot edino dovoljeno religijo - in vse, kar iz tega sledi. Mogoče restavracijo avstrijskega cesarstva po manifestu Karla Prvega - Schwarz Gelbe Allianz.

      Je pa tudi res, da so se aristokrati pokvarl, niso več bili zvesti Cerkvi in so začel paktirat z vemo kom. Tako, da je fašizem mogoče res boljši za doseganje enotnosti naroda in boja za pravo vero, ki bo zaščitila ljudi pred internacionalnimi hijenami - ne vem.

      Bom zelo hvaležen, če boš objavil še kaj o fašističnem ustroju družbe ali pa kakšno primerjavo med ustrojem katoliške monarhije in fašistične države. Lp.

      Izbriši
    2. Ja, zaenkrat sem na slovenskirekonkvisti začel pred časom nekakšen bežen uvod v klasični fašizem. Mislim, da je treba klasični fašizem oz. korporativizem v tej obliki, gledat kot življenjsko filozofijo in ne kot obliko vladanja, ali kakor pravi Mussolini sam: "fašizem ni samo sistem vladanja, marveč predvsem sistem mišljenja." Pa ne da bi tu zašli v nek aktualizem ali kaj podobnega, ker z njim fašizem ni pogojen, saj je doktrina prišla za dejanji. In iz te predpostavke je treba izhajat v presojanju fašizma. Ampak se strinjam, da je treba tu več razprave, tudi glede modernističnega videza, ki si ga omenil.

      Kar se pa tiče monarhizma ali neo-monarhizma, sem bil v preteklosti precej kritičen do njega, tudi v nekaterih blogih v oziru na tradicionalistične katoličane, ker ga smatram za faktično politično resignacijo. To se pravi v teoriji, kolikor poznam, ne da bi ga popolnoma odslavljal.

      Ja tu je treba več razprave, se strinjam. Na to temo bom še objavljal

      Izbriši