"Slovenci smo bili med drugo svetovno vojno obsojeni na uničenje kot narod in kultura; s takšnim ukazom je prišel v Maribor Adolf Hitler osebno že prve dni vojne. Na svojem zasedbenem ozemlju so takoj nato nacisti nasilno izgnali in deloma pobili slovensko intelektualno elito, tudi duhovništvo, mariborskega škofa so za ves čas vojne konfinirali v hišnem priporu, s kazensko prisilo uvedli nemščino kot edini jezik v javni rabi, začeli streljati talce, tudi po več sto skoraj hkrati. Jasno je, da je bil frontalni odpor ob tem neizogiben in neideološki – velikanska večina partizanske vojske so bili kristjani pod vodstvom krščanskih socialistov. Šlo je za biti ali ne biti, in to kot Slovencev, ne kot ideoloških opredeljencev. Žal je edina izjema pri tem bil le del ljubljanskega vodstva Rimskokatoliške cerkve, kar je potem ostal črni madež na njeni podobi."
Del Slovenije, ki je padel pod okupacijo Nemcev leta 1941, je bil sprva res obsojen na kulturno predrugačenje, vendar pa nekaj stvari ne drži. Predsednik ZZB pozablja, da ta germanizacija ni bila tako silovita, kot jo prikazuje. Pod nemškimi zasedbenimi oblastmi na štajerskem in gorenjskem sta izhajala dva časopisa v pretežno slovenskem jeziku in Nemci so paradoksalno natisnili tudi vsaj eno dvojezično slovensko knjigo, v kateri so opozarjali Slovence na komunistične prevare. Druga pomembna stvar, ki jo predsednik ZZB popolnoma zanemari, pa je, da ko so Nemci po kapitulaciji Italije zasedli praktično celo Slovenijo, je bila ta okupacija nekaj povsem drugega od okupacije na štajerskem in gorenjskem. Nemci niso imeli nobenih težav s slovenščino v Ljubljanski pokrajini. Tiskale so se slovenske knjige, izdajalo slovensko dnevno, tedensko in mesečno časopisje. Nemci so celo vrnili Slovencem trobojnico, ki so jo razobešali po Ljubljani in so jo nosili tudi domobranci.
Stvar, ki jo predsednik ZZB ne bo nikoli omenil pa je, da so prav Nemci ob zasedbi primorske, primorskemu slovenskemu ljudstvu vrnili javno rabo slovenščine, pridigalo in pelo se je spet v slovenskem jeziku, Slovenci so dobili slovenski radijski program, domobranci oz. SNVZ, pa so slovenski jezik vrnili na primorsko z javnimi paradami s petjem slovenskih pesmi po mestih, med drugim tudi po Gorici. Predsednik ZZB želi prikazovati nemško okupacijo kot neko popolnoma enoznačno zadevo brez nians, da bi s tem opravičeval obstoj parazitske ZZB.
Toliko manj je res, da je bila večina partizanov kristjanov. Res je, da so bili v letih pred vojno skorajda vsi Slovenci vzgajani versko in je velika večina otrok obiskovala verouk in hodila k maši, a to ne pomeni, da so partizani ostajali kristjani v resničnem pomenu te besede. To je mogoče dokazati na več načinov. Prvič, satansko sovraštvo partizanov do verskih objektov in moritev velike množice slovenskih duhovnikov. Drugič, napadanje katoliškega občestva skozi propagandne kanale kot reakcionarje in sovražnike delavstva ter klerofašiste. In tretjič dokaz, ki mu ne more nihče nasprotovati: sekularizacija slovenske države po vojni, preganjanje in zapiranje duhovnikov, umik verouka in razpel iz šol, upadanje vere med prebivalstvom.
Kot ni res, da so bili partizani kristjani, tudi ni res, da so bili kristjani krščanski socialisti v OF. Niti sam Kocbek ni bil kristjan, če bi bil, namreč ne bi pisal, da sta zahrbtna umora dr. Erlicha in bana Natlačna, pravični kazni in javljanje nove pravice. Krščanski socialisti niso bili kristjani, ker so nasprotovali papežu in škofovskim avtoritetam. Bili so razdvojevalci katoliškega občestva in nič drugega.
"Namene, da uniči slovenski narod v celoti, so imeli tudi italijanski okupatorji, kar so dokazovali ne le med vojno, temveč že dvajset let prej z zatiranjem primorskih Slovencev. Izjema niso bili niti madžarski okupatorji v Prekmurju."
Tudi ni res, da so imeli Italijani namen uničiti slovenski narod. Tu predsednik ZZB podobno, kot pri Nemcih, prenaša situacijo primorske iz let 1918 - 1943 na Ljubljansko pokrajino, kljub temu, da se dobro zaveda, da gre za popolnoma različna principa okupacije. Če bi italijanski okupator z zasedbo Ljubljanske pokrajine zares skušal uničiti slovenski narod, Ljubljanski pokrajini ne bi podelil lastne ustave s členom, ki zahteva obvezno poučevanje v slovenskem jeziku, ne bi oblačil mladih fašistk v slovenske narodne noše in ne bi dovolil tako živega literarnega in časnikarskega ustvarjanja začasa okupacije. Res je, da so Italijani oteževali in celo prepovedovali slovenski jezik na primorskem od konca prve svetovne vojne dalje, pa vendar tega dokazljivo niso počeli v Ljubljanski pokrajini. Kot smo omenili, pa bi moral predsednik ZZB, ki mu je toliko do primorcev, morda le omeniti, da so bili prvi osvoboditelji slovenskega naroda na primorskem leta 1943 prav nemški okupatorji in SNVZ, ne pa komunisti.
"Od pamtiveka do danes velja sodelovanje s sovražnikom, ki je napadel in okupiral domovino, za zavržno in kaznivo dejanje, za katero je bila celo že v kazenskem zakoniku Kraljevine Jugoslavije zagrožena zaporna kazen, za sodelovanje v boju na strani sovražnika pa smrtna kazen. Zato za sodelovanje v protikomunistični milici (MVAC), ki so jo ustanovili, oborožili, vzdrževali in plačevali italijanski okupatorji, in v slovenskem domobranstvu, ki so ga ustanovili, oborožili, vzdrževali in plačevali nemški okupatorji, ni nobenega opravičila. Ni ga bilo med vojno 1941–1945 in ga ni danes, ne iz verskih ali političnih razlogov ne zaradi strahu ali česa podobnega. Popolnoma nesmiselno in nezgodovinsko je tudi prevračati krivdo za kolaboracijo na komuniste in revolucijo."
Ta odstavek je zelo zanimiv in mu moramo nujno posvetiti veliko pozornosti. Bralca naprošam, da si zgornji odstavek prebere dvakrat. Namreč predsednik ZZB govori, da je by default "sodelovanje s sovražnikom, ki je napadel in okupiral domovino" "zavržno in kaznivo" dejanje. Pa je to res? Ne, ni. Po tej logiki bi namreč Nemci, ki so ob porazu nacizma na nemškem, sodelovali z zavezniki, ki so napadli in okupirali nemško državo, počeli zavržno in kaznivo dejanje. Zavržno in kaznivo dejanje so počenjali očitno tudi tisti Iračani, ki so po padcu režima Sadama Husseina, sodelovali z Amerikanci.
Predsednik ZZB pravi, da je v Kraljevini Jugoslaviji bila zagrožena kazen za sodelovanje in boj na strani sovražnika, vendar pozablja, da je bilo to zagroženo tudi po kazenskem zakoniku nacistične Nemčije in da se zakon sam po sebi torej nanaša le na tisto državo, v kateri zakon velja in se ne more nanašati univerzalno. A tu je predsednik ZZB naredil še hujšo napako.
Res je, da je bilo po kazenskem zakoniku Kraljevine kazniva pomoč in boj na strani sovražnika, kakor je vse to kaznivo tudi po aktualnem kazenskem zakoniku RS, vendar pa je pomoč sovražniku in boj na sovražnikovi strani tudi točno določen. Ta kazniva dejanja se nanašajo le na pomoč sovražniku v boju zoper državo, kateri kazenski zakonik pripada, ne pa na čas, ko preide začasna legitimna oblast v okupatorjeve roke. Domobranci se niso nikdar borili zoper lastno državo Kraljevino Jugoslavijo niti zoper četnike oz. kraljevo vojsko v domovini. Partizani pa so se borili proti četnikom, bo torej predsednik ZZB končno priznal, da so partizani po kazenskem zakoniku Kraljevine, na katerega se je naslonil, v resnici zločinci, ki jim je zagrožena smrtna kazen?
Tudi če hipotetično vzamemo, da je protirevolucionarna stran storila katerega od kaznivih dejanj po kazenskem zakoniku Kraljevine, to zgolj pomeni, da bi jo Kraljevina Jugoslavija mogla kaznovati, ko bi ponovno pridobila oblast nad zasedenim ozemljem, a kakor vsi dobro vemo, je bila kralju onemogočena vrnitev v domovino in Kraljevina Jugoslavija ni nikdar povrnila oblasti nad lastnim ozemljem. Kazniva dejanja, ki jih predsednik ZZB očita protirevolucionarjem, pa se nanašajo le na Kraljevino samo in ne na komunistični režim. Če bi FLRJ dejansko prevzela nase kaznovanje zločinov v oziru izdajalstva in boja proti Kraljevini, potem bi morala kaznovati primarno prav partizane, ki so bili v oziru do Kraljevine veleizdajalci.
Predsednik ZZB meša meglo s sklicevanjem na kazenski zakonik Kraljevine, saj so prve vaške straže nastale že dolgo potem, ko je bila Kraljevina premagana, začasno legitimno oblast pa si je prisvojil okupator in je bilo tako faktično nemogoče, da bi protirevolucionarji zagrešili boj na strani sovražnika ali državno izdajstvo. Prav tako se protirevolucionarji niso borili proti četnikom. Sklicevanje na kazenski zakonik Kraljevine pa bi bilo smiselno le v primeru, da bi po kapitulaciji okupatorja Kraljevina spet povrnila oblast nad lastnim ozemljem. Edini izdajalci v oziru na Kraljevino so bili tako v resnici prav partizani.
Skratka, komunistična falsifikacija zgodovine, ki je lastno državno izdajo in nasilno spremembo oblasti zakrivala z obdolževanjem protirevolucionarjev z mantrami o "narodnem izdajstvu", ki je nedoločljiv in v resnici poetičen nesmisel, se iz desetletja v desetletje krha in vse kar moramo Slovenci, ki smo zvesti slovenski pred-komunistični tradiciji, storiti, da se končno sesuje, je da mantre raznih dvornih zgodovinarjev, publicistov in predsednikov, razčlenimo in pokažemo na nedoslednosti in paradokse.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar