Je narod res jezik?

Počasi postaja vsem jasno, da narodno osvobodilni boj "slovenskega naroda", ki naj bi se vršil v letih 1941 - 1945 v okviru OF temelji le na dveh mitih, na katerih stoji ali pade. Namreč NOB je z izjemno pretkanim diskurzom in zgodovinopisjem prignal slovenski narod do tega, da razume zgodovino Slovenije kot nekaj, kar se je začelo leta 1941 (do natančnega datuma se še niso uskladili) z ustanovitvijo Protiimperialistične fronte (PIF), oz. Osvobodilne fronte (OF), (bistvene razlike tu pač ni). Pred tem dejanjem zgodovine Slovenije praktično ni bilo in vsa dejanja domoljubja in narodne zavesti so se mogla zgoditi šele po tem dejanju, prej niso obstajala. Tudi sama narodna zavest oz. domoljubje sta se po tem fantastičnem diskurzu ali zgolj percepciji zgodovine, ki se je začela z ustanovitvijo PIF/OF, zreducirala na neke zelo pavšalne opise. Skratka narod ni bila več tradicija in vse tisto iz česar se je narod, in posameznik tega naroda, izoblikoval, temveč je narod postal zgolj in samo jezik. Slovenski jezik je postal glavna in edina lastnost naroda. S tem so komunisti omogočili, da je narod postal nekaj nedoločnega, nekaj relativnega, zamenljivega, obenem pa jim je še vedno uspelo obdržati v narodu neko piškavo narodno zavest, ki je bila v resnici brez vsake vsebine, a je bila vendarle dovolj prikladna, da ji je nasedla liberalna buržoazija, ki ni bila nikdar narodna, dokler je imela narodnost zgodovinsko realno vsebino, torej tradicijo.

S tem, ko je narodnost postala zreducirana na jezik, je komunistom in njihovim faktičnim predhodnikom liberalcem in raznim nasprotnikom katoliške tradicije slovenskega naroda, uspelo integrirati narod v svoje ideološke nazore in ideje, kajti narod, kot rečeno, je postal nekaj relativnega. V njem ni bilo nič več takšnega, kar bi ga delalo determiniranega nekim zgodovinskim okoliščinam, kar bi ga delalo določnega, s tem, ko so narodu pripisovali zgolj in samo jezik, kot edino determinanto, so narod naredili za nekaj nedoločnega, nekaj kar nima ne tradicije ne realne zgodovine. Vse je socialni konstrukt, le jezik je povsem nevtralen in kot takšen je bil za njihove namene zares prikladen. Pri tem pa se niso zavedali, da se tudi jezik ni poenotil sam po sebi, temveč je terjal državo oz. posameznike same, da so pristali na določeno obliko jezika, s tem ko so začeli brati v določenem jeziku in sprejemati njegove zakonitosti. Šele organizirana država, ki forsira določen jezik v svoj izobraževalni sistem, pa sploh legitimira jezik in ga naredi za nekaj značilnega za lasten narod.

V tem oziru lahko torej bolje razumemo moderne breznarodne narode, ki temeljijo na (pol)levičarskih ideologijah kjer je narod nekaj brez vsake vsebine. Vendar, da ne bo pomote, prvi smo, ki bomo priznali, da je narod vendarle nekaj (post)modernega, a vendar bi, če že sprejemamo narod, kot nekaj dejanskega, temu narodu vendarle pripisali nekaj, kar ga dela za narod in ga bi ločevali od države. Če se boste na tem mestu odločili, da želite izvedeti, kaj narod sploh je glede na trenutne definicije, a ne boste imeli časa oditi v knjižnico po kakšen arhaičen skupek popisanih listov, boste najbrž izbrali najbolj logično rešitev in se boste obrnili na spletne enciklopedije, da razrešite svoj problem. Odločili se boste za tri enciklopedije, slovensko, hrvaško in angleško Wikipedijo, za boljše ravnotežje, pa boste dodali še Merriam Webster, SSKJ in Oxford Dictionaries. Če ste človek, ki ne mara kompliciranja v oziru do pavšalnih definicij, se boste vrnili pomirjeni, v nasprotnem primeru pa se vam bo odprlo zgolj še več vprašanj, ki jih bodo te definicije ponudile.

Ugotovili boste namreč, da je še najmanj pavšalna definicija hrvaške Wikipedije in si boste rekli, dobro narod je vendarle narod. Ampak, je res? Največji problem za vsak narod predstavlja vprašanje severne amerike, torej ZDA in Kanade. So američani narod? So kanadčani narod? Kaj je narod? Koliko časa mora preteči od skupnih prednikov, skupne zavesti, skupnega porekla, karkoli naj bi to že bilo? So podpisniki ameriške deklaracije dovolj skupni predniki za narod? Na koncu vas bo zadovoljila le ena utemeljitev. Narod = državljanstvo. Državljanstvo = država. Narod je le socialni konstrukt.

Kar pa vas bo najbolj presenetilo, tudi če boste odklonili vsakakršno relativizacijo naroda in se boste pretvarjali, da natanko veste, kaj je narod in kako narod izgleda, bo najbolj pavšalna definicija naroda v SSKJ. "Skupnost ljudi, navadno na določenem ozemlju, ki so zgodovinsko, jezikovno, kulturno, gospodarsko povezani in imajo skupno zavest." To ni nič drugega kot definicija države. In s tem uvidom se boste napotili še na druge definicije in uvideli, da lahko prav vse zadostijo le potrebam po definiciji države ne pa naroda. Zato so komunisti lahko govorili o narodu in se borili za narod, ker to ni bil več tisti narod, ki je bival od početkov na tem ozemlju in govoril neko različico tega jezika, to ni bil narod, ki je zidal cerkve, postavljal kapelice in razpela, to ni bil narod, ki je zrastel skupaj s samostani in velikimi katoliškimi možmi in ženami. To je bil narod, ki je imel skupno zgodovino in skupne prednike. Ta skupna zgodovina in skupni predniki pa sta bila ustanovitev PIF/OF in revolucionarni boj proti okupatorju ter ustanovitelji OF/PIF in partizanski borci.

Komunisti in njihovi pomagači zato svoje zgodovinskega poslanstva niso razumeli le v funkciji domnevnega boja za oblast, kaj šele le v funkciji boja proti okupatorju. (Slednje vendarle pade že s tem, da se proti okupatorju niso borili v korist svoje države, temveč v korist nove države, ki so jo želeli zgraditi na ruševinah stare in so to tudi uresničili). Oni so svoje poslanstvo razumeli kot osvobajanje ljudstva in tudi naroda, ki ni narod zaradi ničesar drugega, kot le zaradi skupnega jezika, iz rok katolicizma, ki je neločljivo preveval narod in se je na podlagi njega vendarle izoblikovala narodna kultura in narodna tradicija. Zato je za komuniste vsa tradicija in kultura do leta 1941 povsem zanemarljiva in zato razumejo kot edino narodno kvaliteto le jezik. Šele tedaj so se lahko identificirali kot borce za narod, ali nekje celo kot narod, ko so prek relativiziranja naroda na jezik, sam narod degradirali na nekaj, kar je poljubno glede na okoliščine. Šele če razumemo, da v slovenskem komunizmu ni nikdar šlo za narod temveč državo, lahko doumemo zakaj so govorili o borbi za narod obenem pa so negirali sleherno kvaliteto naroda izpred leta 1941, ki se ni podala njihovi ideološki liniji.

Problem do katerega smo tu prišli, pa kot je bilo že nakazano, ni problem le slovenskega naroda, temveč pojma naroda nasploh. Ker je narod izrazito moderen koncept je bil s tem obsojen tudi na votlost in brezvsebinskost. Tu pridemo do začaranega kroga, kjer narod ne pomeni nič drugega kot državljanstvo, ker če je narod nekaj, kar ni relativno, potemtakem ne moremo sprejemati komunistične percepcije po kateri je narod brez tradicije, če pa je relativno, potem vzdrži koncept naroda le toliko dokler vzdrži določena država, ki potem sama redefinira kaj narod je in kako ga bo obravnavala. Vendar pa se tu zapletemo v še več vprašanj. Kako je vendar mogoče, da bi neka revolucionarna politična stranka, ki je sredi sovražne okupacije začela razredni boj in je naposled odpravila Kraljevino Jugoslavijo, do katere bi morala, če bi imela kaj domovinske zavesti, ostajati lojalna, tako zelo skrbela za narod?

Odgovor se javlja v tem, da če bi partizani svoj boj proti reakcionarnim elementom oz. belogardizmu, kakor so sami imenovali ostanke jugoslovanske (Kraljevina Jugoslavija) uprave, imenovali kot boj proti državnim izdajalcem, kar bi bili potencialni izdajalski kolaboratorji edinole lahko, bi s tem kot državne izdajalce ožigosali tudi same sebe, ker so bili protidržavni in niso nikdar skrivali, da želijo vzpostaviti lastno državo. Zato so morali spretno odvrniti pozornost od svojega protidržavnega delovanja, ki je šlo z roko v roki s sovražniki države, torej okupatorji in ga usmeriti na neko nedoločno protinarodno delovanje, ki pa naj bi ga bili krivi njihovi nasprotniki. Narod kot koncept pa je bil dovolj ohlapen in nedoločen, še posebej po identifikaciji le-tega z jezikom, (kar smo obdelali prej,) da jim je zagotavljal odličen alibi za t.i. narodno osvoboditev, ki naj bi se zgodila s tem, da ko se odpravi, do Kraljevine sovražno okupacijo, se istočasno odpravi še Kraljevino samo.

Komunisti so razumeli koncept naroda dovolj postmodernistično, da so razumeli, da je narod povsem prazen koncept s katerim je mogoče po mili volji razpolagati, dokler ga razumemo dovolj ozko in dovolj široko. Če je narod nekaj kar je povsem ločeno od vsake zgodovinske pogojenosti, če je narod nekaj kar živi le skozi jezik, (ki je vendarle poenoten šele v okviru države,) v določenem trenutku in prostoru, potem je mogoče z njim po mili volji razpolagati. Lahko je vse in lahko je nič, ker ne eksistira drugače kot le v neki abstrakciji.