Naša kultura živi - sprejem literatov pri prezidentu Leonu Rupniku - 28.3.1945

Pred nami sta dve reportaži z dne 28.3. 1945, ko je v Ljubljani prezident odlikoval tri literate, in dal priznanje tudi Francetu Balantiču in Francetu Kremžarju, ko je čestital Kremžarjevemu očetu in obljubil ustanovitev sklada "Balantičeva ustanova". Sledi tudi celoten govor prezidenta ob tem dogodku.

Literarne nagrade Pokrajinske uprave

Prezident general Rupnik je dal priznanje slovenskim leposlovcem

Svoj čas so slovenske oblasti podeljevale vsakoletnim odličnim delom leposlovnega značaja literarne nagrade in sicer bivša banska uprava ter županstvo občine ljubljanske. Ta tradicija se je vzdržala do zadnjega časa: nagrade bivše uprave Ljubljanske pokrajine so bile podeljene samo še za leto 1942, mestna občina pa je podelila Prešernovo nagrado še lani. Letos pa je ljubljanska nagrada nepričakovano in čisto po nepotrebnem prenehala, kajti ne vidimo razloga, zakaj naj bi denarna štednja zadela prav slovenske, v tem težkem času ustvarjajoče leposlovce. Prezident general Rupnik pa je čutil zalo še bolj potrebo, obnoviti skrb za kulturno delo ter je naročil J. Peterlinu, naj sestavi razsodišče, ki naj izbore tri najboljša dela zadnjega leta in jih predlaga za nagrado, ki znaša za prvi dve deli po 10.000 lir, za tretje 8000 lir. O rezultatu razsodišča smo že včeraj poročali. V sredo ob 9. je bilo podeljevanje nagrad. V delovni pisarni prezidenta generala Rupnika so se zbrali odlikovanci gg. pesnik dr. Alojzij Gradnik in pisatelja dr. Stanko Majcen in Emilijan Cevc, urednik F. Kremžar za pokojnega nagrajenca pesnika F. Balantiča, ter člani razsodišča uredniki B. Borko, dr. Tine Debeljak, dr. P. Karlin in prof. Moder, kakor tudi predstavniki oblasti: načelnik upravn. oddelka dr. Hubad, načelnik Prosvetnega oddelka dr. L. Sušnik in načelnik Informacijskega oddelka I. Cergol.

 
Predsednik oddelka za kulturo prof. Peterlin je g. Prezidentu še enkrat poročal o sklepih razsodišča, ki je iz razmeroma lepega števila kvalitetnih del tega leta izbralo imenovane pesnike in pisatelje, ter mu predstavil nagrajence. Nato je Prezident general Rupnik imel na zbrane nagrajence naslednji nagovor:

Spoštovani gospodje!

Z zadovoljstvom sem osvojil sklepe, kl nam jih je pravkar prečital predsednik komisije za podelitev literarnih nagrad za leto 1944. Srečen sem, da lahko gospodom, katerim je komisija prisodila najboljše ocene, izročim kot znak priznanja skromne nagrade za njihova dela, ki so obogatila slovensko kulturo in postala skupna last slovenskega naroda.

Vsako pošteno delo zasluži pošteno plačilo. Bolj velja to za duševna dela naših odlikovancev, storjena v času, ko je na slovenski zemlji in okrog nje govorilo orožje in imela smrt svojo bogato žetev. »Inter arma silent musae«, se je glasilo staro rimsko pravilo. Naši odlikovanci so šli preko njega, oni so odklonili propagirani kulturni molk in dali iz bogatih zakladnic svojega duha svojemu narodu najboljše, kar so premogli. Prav zato bo njihovo delo deležno zahvale in hvaležnosti vsega našega naroda.

Izredno mi je drago, da lahko odlikujem dr. Alojzija Gradnika, našega velikega in globokega lirika, ki je prav zadnji dve leti izdal močni in za današnji usodni čas pomembni zbirki »Maja« in »Pojoča kri« s krepkimi podobami trpljenja naših izgnancev v savojskih taboriščih.

Srečen sem, da vidim med odlikovanci dr. Stanka Majcna, svojega bivšega požrtvovalnega sodelavca, mojstra slovenske besede in globokega misleca.

V krogu najboljših stoji eden izmed najmlajših naših piscev, Emilijan Cevc, ki je na svojstven način zajel življenje v slovenskem domu in ki v mehkem, izpiljenem slogu razmišlja o preprostih stvareh, ki obdajajo slovenskega človeka.

Enega, ki bi sodil v vaš krog, gospodje, danes ni več med nami. V cvetu mladosti je France Balantič, nadebudni pesnik in glasnik našega mladega pokoljenja, položil svoje življenje na žrtvenik slovenskega naroda. Njemu žal ne morem izročiti odlikovanja, pač pa sem odredil, da se v njegov spomin osnuje »Balantičeva ustanova«, iz katere se bo vsako leto izplačala literarna nagrada pesniškemu prvencu.
      
Prijetna dolžnost mi je, gospodje, da se Vam kot prezident ljubljanske pokrajine za Vaše plodno, slovenskemu narodu in vsemu kulturnemu človeštvu posvečeno delo od vsega srca zahvalim in Vam k priznanju, ki Vam ga je prisodila komisija, iskreno čestitam. Slovenski narod ne bo pozabil, da ste ga v času njegove Kalvarije ogrevali s toplimi žarki večne resnice, plemenitosti in lepote. Temu svojemu poslanstvu ostanite zvesti tudi v bodoče. Iz bogatih zakladov, ki Vam jih je naklonil Bog, črpajte nove sile in ustvarjajte nova dela, da bo večna stavba slovenske kulture čim mogočnejša in veličastnejša.

Po govoru je nagrajencem izročil g. Prezident lepo izdelane diplome, ki so zase umetnine ter zelo reprezentativne in jih je ročno izrisal ter načrte zanje napravil arh. Gajšek.

G. Prezidentu se je v imenu nagrajencev zahvalil najmlajši g. Emilijan Cevc, ki mu je izrekel hvalo za priznanje ter obljubo, da se bodo pisatelji zavedali vedno svoje dolžnosti do naroda in kulture in mu po svojih močeh ustvarjali književnost.
Tako je g. Prezident počastil ustvarjalce slovenskega duha in besede v tem času ter tako z lepo gesto potrdil našo kulturno samobitnost.

  

Naša kultura živi

Letošnji 28. marec je bil tih kulturni praznik. Prezident general Rupnik je dopoldne sprejel v svojem delovnem kabinetu tri mojstre slovenske besede, jim izročil v znak priznanja diplome in podelil pokrajinske literarne nagrade. Med nagrajenci so bili: pesnik Alojzij Gradnik ter pisatelja Stanko Majcen in Emilijan Cevc. En nagrajenec ni bil prisoten pri tej skromni in pomembni svečanosti, eden, ki ni doprinašal deleža za naš rod samo s peresom, temveč je prijel v usodnih trenutkih naše domovine v roke tudi puško, to je bil mladi mojster slovenske vezane besede, padli borec-pesnik France Balantič. Namesto njemu je stisnil prezident roko očetu pokojnikovega pesnikovega prav tako padlega soborca Franceta Kremžarja, ki je bil Balantiču tovariš, prijatelj in mentor. Oba idealna mlada borca sta umrla junaško v ognju v grahovski borbi z rdečimi izkoreninjenci leta 1943. Prezident general Rupnik je odredil, da se v počastitev spomina za domovino padlega pesnika osnuje »Balantičeva ustanova«, iz katere se bo vsako leto izplačala literarna nagrada našemu pesniškemu prvencu.