Govor prezidenta Leona Rupnika ob pogrebu žrtev zavezniškega bombardiranja Ljubljane

Pred nami je govor prezidenta Rupnika na pogrebu žrtev letalskega napada angoamerikancev dne 13.3.1945. Letalski terorizem se je izvršil štiri dni prej, na rojstni dan Gregorija Rožmana dne 9.3.1945. Angloamerikanci so pri jasnem dnevu bombardirali stanovanjski del Ljubljane in po svoji teroristični taktiki pomorili 46 civilistov. Najmlajši med njimi je bilo komaj tri leta, najstarejša žrtev pa je bila stara 78 let. Angloamerikanci niso imeli nobenega resnega povoda za bombardiranje Ljubljane, razen ustrahovanje ljudi. Komunistična rdeča armada je že jeseni prejšnjega leta zasedla Beograd in nobenega razloga ni bilo, da se bombardira Ljubljano, čez manj kot dva meseca je tudi Nemčija že kapitulirala. Sledi celoten govor prezidenta:
  

"Tu ležijo mrtvi — Slovenci!
   
Prišli smo, da se poslovimo od mrtvih slovenskih mož, žena in otrok. — Prišli smo, da se poslovimo od nedolžnih žrtev, ki jih je iz toplega družinskega objema in iz našega slovenskega občestva iztrgalo strahovanje židovskega sovraštva ki se je razbesnelo proti vsemu človeštvu. — Prišli smo vzet slovo od žrtev nesmiselnega besnenja, ki se je sedaj razbesnelo tudi nad tistim narodom, kateri ni hotel nikdar ničesar drugega, kot da se ohrani na tem drobcenem koščku zemlje, kamor ga je pred davnimi stoletji poslala božja Previdnost, kateri ni hotel biti nikdar nikomur v breme, ampak je vedno le želel, da bi živel po božjih postavah in z božjo pomočjo iz skope zemljice kopal sadove svojega preživljanja.
    
Vprašam vas, dragi moji rojaki, kaj so vendar naredili ti nedolžni, dobri Slovenci Angloamerikancem, da so jih sredi njihovega mirnega dela in snovanja za bodočnost na najbolj grozoten, najbolj nečloveški in podli način zavratno umorili?
       
Trdno verujemo, da bo Vsemogočni Sodnik sodil hlapčevske rablje satanskega boljševizma in zlatega židovskega moloha; ne sicer takoj, toda sodil jih bo zatrdno, zakaj božji mlini meljejo počasi, pa sigurno.
       
Zato, Slovenci, ne klonimo glav! Naša žalost naj bo žalost ponosnih, ki ne bodo nikdar propadli! Kar nas je še preživelih in kar jih bo po teh grozotah preostalo v pričevanje poznim rodovom, ki bodo srečno živeli na tem rajskem prostoru, ki je naša domovina, strnimo sile! Vse težke preizkušnje, ki nam bodo še naložene, moramo prestati hrabro in odločno in še za trenutek ne smemo popustiti v neomajni veri v Boga, naš narod in našo lepo domovino!
 
Zakaj samo ta trdna vera nas bo usposobila, da bomo enotni po misli in duhu vzdržali napore in borbe, dokler se Vsemogočnemu ne bo zdelo, da smo vredni, biti dragocen član narodov v novi, boljši dobi, ki bo napočila po tej vojni.
       
Tem žrtvam, ki ležijo pred nami, dolgujemo, da utrdimo svojo vero in ojeklenimo svojo voljo in da v boju za boljšo dobo človeštva vzdržimo. Samo če bomo v boju, ki nam je naložen, vzdržali, bomo tem in vsem drugim slovenskim rojakom, ki so padli za narod in domovino, izkazali vredno čast in jim obranili za večne čase zasluženi spomin.
     
Vam, moji ljubi mrtvi rojaki, pa kličem: Ljubi Bog naj vam da, da bi vam bila naša sveta domača zemljica, za katero ste padli in katera bo nekoč tudi nas sprejela v svoj objem, lahka!
           
Počivajte v miru in v bližini Boga, molite za svoj trpeči narod!"