Praznovanje dneva sv. Ahaca 1944

21.6.1944
Ko so se na predvečer sv. Ahaca zvonovi vseh ljubljanskih cerkva ob  osmih zamajali in pet minut klicali vse mesto k molitvi za padle čuvarje slovenske zemlje, se je na Orlovem vrhu začela prelepa vojaška svečanost.
        
Grobove junakov, ki so vsi posajeni s cvetlicami, je na strani, obrnjeni proti Sancam, v gostem loku obkrožila množica, njej nasproti se je zbral domobranski častniški zbor.
        
Minuto pred osmo so prišli na pokopališče junakov prezident general Rupnik, hrvatski konzul profesor Baljič, kapetan fregate Kregar in spremstvo ter zastopstvo občine ljubljanske. Na pozdrav g. prezidenta: »Domobranci zdravo!« je častna četa, postrojena pod smrekami vrh hriba, odgovorila z gromkim: »Bog daj!« Godba, razvrščena na desnem krilu častne čete, pa je zaigrala vojaško narodno žalostinko: »Oj ta soldaški boben«. V mestu so zvonili zvonovi ...
                     

           
Uvod v molitve, ki sta jih opravila višji kurat g. dr. Lenček in kurat g. Kraljič, so bili spet otožno proseči zvoki godbe. Ko sta duhovnika pozvala navzoče k molitvi za padle domobrance in za vse, ki so kdaj padli za slovensko domovino, je ves hrib odmeval od molitve stoglavega zbora. Godba pa je odigrala sklepne akorde molitve.
          
Med tihim igranjem žalne koračnice sta nato prezident gen. Rupnik in podpolkovnik Vizjak položila dva venca iz belih nageljnov in vrtnic, modrega cvetja in rdečih turških nageljnov, povezana s slovenskimi trakovi, v počastitev padlih borccv za domovino.
             
Nato je spregovoril g. podpolkovnik Vizjak:

     
V usodni borbi dveh svetov je na sv. Ahaca dan 1. 1593 slovenski narod izvojeval odločilno borbo nad Turki — rešil sebe, ohranil vero in očuval evropsko kulturo. Zavezniške čete so bile poražene, slovenski narod je bil sam v uri zmage na bojišču, od usode izbran, da zada odločilni udarec neizmerni bojni sili turškega carstva. David je premagal Goliata — vekovna priča, da duh zmaguje nad silo orožja, luč nad temo in resnica nad prevaro.
             
Tistega večera, ko so naši pradedje na meče naslonjeni z bregov Kolpe zrli za bežečo turško vojsko, pač niso slutili, da bo 350 let pozneje med slovenskim narodom znova vstal duh odpadnika Hasana paše, da bodo znova vzplamtele naše vasi, da bodo janičarji zopet skrunili božje hiše in slovenske domove, da sc bo znova dvigal proti nebu krik mater in nedolžnih otrok. Tisti večer je ponos napolnjeval njih srca in sladko upanje lepših dni.
          
Na predvečer boja pri Sisku pa ni bilo tako, nema negotovost je stiskala duše naših dedov, ko so zrli neizmerne množice sovražne vojske. Zdi se mi kakor da danes ves slovenski narod doživlja predvečer bitke pri Sisku. Od usode postavljeni v deželo, kamor udarjajo zadnji valovi daljnega vzhoda — smo Slovenci poklicani zgodovinski nalogi biti predzidje krščanstva in čuvarji zapadne kulture. Vemo, da so vrednote, za katere se borimo, vredne življenja. Spoznavamo pa tudi zgodovinski nauk bitke pri Sisku: pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal!
          
Danes na predvečer v zgodovini slovenskega naroda — tako usodnega dne — hiti naša hvaležna misel k davnim dedom. ki so z neizmernimi žrtvami očuvali našo domovino. K vsem tistim Slovencem, ki so kdajkoli darovali za domovino svoje življenje, posebno pa še našim mrtvim domobranskim tovarišem. Sv. Ahac je praznik naše vojske, mrtvim junakom v spomin, nam vojakom pa v opomin, da je vera v božjo pomoč in lastne sile najboljši porok narodove bodočnosti.

        
Ko je g. podpolkovnik pozval navzoče, naj vzkliknejo v spomin padlih trikrat: »slava«, je po hribu odjeknilo kakor grom. Častna četa je strumno izvršila pozdrav s puško in godba je zaigrala našo himno »Naprej zastava slave«.
       
Med zvoki koračnice se je začel Orlov vrh prazniti. Marsikdo pa je ostal ob grobu, kjer je bral na križu znano ime. Ljudje so zatikali v prst šopke: divji nageljni in šentjanževe kresnice. Tudi svečke so se zasvetile na grobeh.
         
22.6.1944
       
Spominska sv. maša v stolnici
            
Ob 8 zjutraj na sv. Ahaca dan pa je bila v stolnici pri glavnem oltarju spominska sv. maša, ki jo je daroval višji kurat dr. Lenček v mašnem plašču, izdelanem iz Hasanovega plašča. Maše se je udeležil prezident general Rupnik s spremstvom in domobranski častniški zbor s podpolkovnikom Vizjakom na čelu. Častne prostore so imeli tudi Turjaški, potomci zmagovalca pri Sisku.
             

        
Poleg nad 350 let starega plašča, ki se že desetletja ni več rabil pri sv. maši, je dala izreden poudarek cerkveni spominski slovesnosti vojaška godba, ki je ves čas igrala na koru. Vsa cerkev je bila napolnjena, kakor edino še pri škofovih postnih pridigah. Oči vseh so se z zanimanjem upirale v častitljivo starino karminaste barve, ki je nekdaj odevala uničevalca naših prednikov, zvestih svoji veri tedaj pa služi za božjo službo in nas spominja slavnega dne naše zgodovine, zmage križa nad polumesecem, rešitve slovenskega naroda pred turško sužnostjo.
        
Ob začetku mašo je godba zaigrala svečano »Bog pred Tvojim veličastvom«. Najgloblje sta zajeli srca domači »Lepa si, lepa si roža Marija« in pa »Marija pomagaj nam vojskini čas«. Ob koncu službe božje je narodna himna »Naprej zastava slave« vse navdala z jekleno voljo, bojevati se po zgledu dedov za križ in svobodo, da doživimo novi Sisek, zmago nad komunizmom, zlom, hujšim od Turkov.