Partizani: sovražniki Boga (1942)

Partizani: sovražniki Boga

(Objavljeno v italijanskem okupacijskem tisku, 17.9.1942)

 
Ena izmed komunističnih zapovedi določa: »Vera in komunizem nista združljiva, niti v praksi, niti v teoriji«. Lenin je označil Boga kot »osebnega sovražnika komunističnega društva«. Kalinin, Stalinov sotrudnik, je izjavil: »Boj proti veri predstavlja uspešno in nezmotljivo sredstvo ki omogoči pot komunizmu. Potrebno je razširjanje ateistične ideje in organizacije »brezbožnikov« v delavnicah, v tovarnah in na deželi«.
 
To so samo nekatere »skrivnosti« boljševiške dogmatike, ali dovoljno razumljive, ker jasno dokazujejo sistem komunistov za dosego njihovih nepoštenih ciljev.
 
Zvesti tem zavratnim načelom, so komunisti uničili v Rusiji vse cerkvene ustanove, požgali in onečastili vse cerkve, pobili ali pregnali v Sibirijo vse duhovnike, od navadnih popov z dežele do najuglednejših škofov glavnih mest. S tem so hoteli zadušiti v srcu ruskega naroda vero v Boga, v resnici pa je ostala uničena samo zunanja manifestacija vere. Najlepši dokaz, da niso izgubili vere, so ga dali Rusi sami, ko je njihova zemlja bila osvobojena s strani Osovinskih čet. Slehernemu krščanskemu obredu, katerega vršijo vojaški duhovniki, bodisi v porušenih cerkvah, ki so vrnjene bogoslužju, ali na prostem polju, prisostvujejo ogromne množice ruskega ljudstva. Z globoko pobožnostjo molijo Boga in po tolikih letah jim je dana prilika prejeti sv. zakramente.
 
Boj proti veri in proti vsakršni obliki iste je orožje komunizma, ki stremi za tem, da bi posužnjil ne samo ruski narod, temveč tudi druge narode sveta: kjer vlada komunizem ni mesta za Boga! To je geslo takozvane proletarske revolucije.
 
Nekaj lepih spominov imamo še od civilne vojne v Španiji. Tam so komunisti porušili več kot 20 000 cerkva, pobili nad 12 000 duhovnikov in poklali nad 300 000 redovnikov.
 
To je najlepši uspeh rdeče Španije po dveh letih komunistične diktature.
 
Partizani, poslanci Moskve, ki bi hoteli na tej zemlji rovariti proti Osovini, braniteljici krščanske vere, prav dobro vedo, da bi bilo preveč nevarno vmešavati se v verske zadeve naroda in v njegovo znano pobožnost. Primorani so potrpežljivo prenašati vero, ne samo, ampak jo celo uporabljajo v njih zlobne namene. Zagotavljajo narodu, da partizani spoštujejo vse kar je božjega in da nikakor ne preganjajo vere. Ne priznavajo samo duhovnike, ker se bavijo s politiko, to se pravi ker so proti komunisti.
  
V Rusiji imamo »društvo brezbožnikov«; na tej zemlji so pa partizani ustanovili takozvano  »krščansko skupino«. Bodite oprezni! To so volkovi v obliki jagnjeta, kateri vas hočejo omamiti s sladko besedo; v resnici komaj čakajo priliko, da vržejo masko in da pokažejo svoj pravi obraz!
  
Zloraba krščanstva s strani komunistov je dvorezno orožje, ki prej ali slej zadene tudi nevedneže, kateri so lahkomiselno verjeli zapeljivcem. To je orožje, ki bo uničilo vero, cerkve, družine in vse lepe iluzije onih, kateri so zaupali partizanom, kateri so jim sledili in kateri so se bojevali ob njihovi strani.
  
Ako pa ne bo razum naroda uspel odbiti in preprečiti to veliko nevarnost ki preti njegovi zemlji, ako bo kak trdovraten nastojal v samoumornem poskusu zasužnjiti svojo lastno zemljo barbarstvu, potem bo Osovinsko orožje brez usmiljenja zadelo vse odgovorne, posredne ali neposredne sotrudnike rdeče civilizacije.