Hitlerjev govor ob enajsti obletnici prevzema oblasti po narodnem socializmu
»V petem letu največje vojne vzrok, smisel in namen tega svetovnega spopada pač nikomur ne morejo biti nejasni. Čas, v katerem se je še dozdevalo, kakor da gre v tej borbi samo za prepir, ki ga je Anglija vedno znova zanetila radi oslabitve kontinenta in za ohranitev ravnotežja sil v korist angleškega imperija, je že davno minul. Kar je v Londonu od 1. 1936 načrtno hujskalo k vojni, se je danes spremenilo iz priganjača v preganjanca. Duhovi, katerih so se po staroangleški navadi mislili poslužiti tudi tokrat, so jim samim zrasli kot strašilo čez glavo.
Čisto vseeno je, kako bo tudi ta borba končala: Anglija je svojo vlogo na kontinentu dokončno odigrala. Danes ni več vprašanje, ali se bo v sedanji vojni ohranilo ali vzdržalo staro ravnotežje. Vprašanje se glasi: Kdo bo na koncu te borbe imel v Evropi nadoblast? To bo ali evropska familija narodov, reprezentirana po njeni najjačji državi, ali pa bo to boljše viški kolos. Prvi slučaj si je lahko predočiti, ako bi Nemčija to vojno, ki ni samo boj za Nemčijo, nego za vso Evropo, dobila. V drugem slučaju bi bila zmagovalec Sovjetska Rusija.
V gotovih angleških listih raztrošene pripombe, da Rusija po eventualnem porazu Nemčije ne bi imela več povoda, prodirati dalje v Evropo ter da bi se radi tega zadovoljila z vzgojo, t. j. iztrebljenjem nemškega naroda, je prav tako za evropske norce preračunana provokacija kakor tista druga, da namerava Anglija — še preden bo končana ta vojna — prevzeti takoj vodstvo v boju proti Sovjetski Rusiji. Prvič si zmagovalec v tej borbi narodov svojih ciljev ne bi pustil določati od angleških časnikarjev, drugič pa se v slučaju boljševiške zmage ostanek Evrope pač ne bi boril pod angleškim vodstvom proti Evropo obvladujočemu evropsko-azijatskemu kolosu Sovjetske Unije. To tem manj, ker bi samo kompletni puhloglavec zamogel vojaške izglede take borbe vrednotiti v pozitivnem smislu. Razen tega ve vsak Evropejec, da bi v takem slučaju imel mimogrede preostali ostanek zapadnoevropskih držav samo čast, slično kakor imperijalne čete Kanadčanov, Avstralcev, Novozelandijcev, Južnoafrikancev itd. čisto sam krvaveti v borbi za ohranitev angleškega gospostva in ohranitve lastnega človeškega življenja.
Prav gotovo je: v tej borbi more biti 1e eden zmagovalec, in sicer bo to ali Nemčija ali pa Sovjetska Rusija. Zmaga Nemčije pomeni ohranitev Evrope, zmaga Sovjetske Rusije pa nje uničenje. To je — kakor rečeno — tako jasno, da bi moral to vedeti predvsem tudi še vsak ne popolnoma poneumnjen Anglež. Ako se tam s pravo angleško hlimbo delajo, kakor da bi bilo lahko tudi drugače, potem samo radi tega, ker krivi vojni zločinci v Londonu vendar ne vidijo nobene možnosti, ki naj bi jih rešila iz njihove lastne zapletenosti, in da so jim predvsem njihovi židovski priganjači in prizašepetalci pot nazaj že notranjepolitično zapahnili. Za Anglijo in za Zedinjene države tedaj sploh ni več vprašanje, ali bosta po tej vojni hoteli ali za mogli pobijati boljševizem, preostane še samo vprašanje, ali se bosta zamogli obvarovati boljševizma v lastnih deželah.
Kar ima Evropa v praksi pričakovati od angleških obljub glede pomoči, dokazuje pač najbolje anglo-ameriško držanje napram Poljakom, Fincem, baltskim državam ter napram vsej jugovzhodni Evropi.
Z brezvestno garancijsko obljubo o pomoči Poljski so to državo nekoč nahujskali v vojno proti Nemčiji. Z lažnjivo trditvijo,da je treba rešiti druge države pred Nemčijo, so jim vsilili pakte o medsebojni pomoči. S prav tako zlaganimi frazami pa danes žrtvujejo vse te države. Pustiti jih morajo na cedilu, pa ne morda radi tega, ker morda zahteva to kak posamični Anglež , temveč radi tega, ker Anglija v slučaju boljševiške zmage takega razvoja ne more preprečiti. Pa ne samo to: ker druge politike ne morejo zastopati napram svoji boljševiško infiltrirani opoziciji, a kaj šele, da bi zamogli imeti s tako svojo politiko kak uspeh.
V ostalem bo vsaka država, ki se — kakor Anglija — zapiše židovstvu, prej ko slej podlegla tej kugi, razen, ako bi se v zadnji minuti dvignila in nasiloma odstranila te bakterije iz svojega telesa. Mnenje, da bi se lahko prišlo do mirnega sožitja ali celo do izravnave lastnih interesov z interesi fermentov tega razkroja narodov, ni nič drugega kot upanje, da je človeško telo zmožno stalne asimilacije bacilov kuge. Vprašanje rešitve evropskih držav in s tem rešitve Evrope je tedaj vprašanje, ki ga odločijo izključno nacionalsocialistični nemški narod, njegova vojska in z njo zvezane države. Ako pa bi se Reich zlomil, v Evropi ni države, ki bi se zamogla novemu vdoru Hunov učinkoviti zoperstaviti. To pa vedo tudi v Kremlju.
Radi tega bi bilo v slučaju boljševiške zmage — že iz previdnosti radi bodočnosti — popolno iztrebljenje po boljševizmu usoda nemškega naroda. Ta cilj je tudi javno priznana namera internacionalnega židovstva.
Pri tem je popolnoma vseeno, da-li sedijo židovski zagovorniki tega cilja v Angliji ali v Ameriki ali pa dirigirajo iz svoje centrale v Moskvi. Vseeno je tudi, ali evropski državniki to dejstvo uvidevajo ali pa nočejo videti, še bolj brez pomena pa je, ako v tej ali oni državi mislijo, da bodo z devotnim božanjem razstrupili židovske bakterije lastne vzgoje. Ako Nemčija ne bi zmagala, bi bila usoda severo-, srednje- in jugoevropskih dežel v nekaj mesecih odločena. Zapad bi prišel na vrsto v najkrajšem času. Deset let pozneje bi izgubil najstarejši kulturni kontinent obraz svojega življenja. Nam vsem draga slika več kot dva in pol tisočletnega muzičnega in materijalnega razvoja bi bila izbrisana, narodi kot nosilci te kulture, njih reprezentanti duhovnega vodstva narodov pa bi poginili v šumah in močvarah Sibirije, v kolikor jih ne bi likvidirali s streli v tilnik. Vse uničujoči Ahasver pa bi potem zamogel praznovati razrušeno Evropo v drugi, trijumfalni purimski proslavi.
Da je nemški narod danes v stanju, voditi to odločilno in usodno borbo za ohranitev samega sebe in vsega evropskega kontinenta, se ima zahvaliti tisti milostni odločitvi Boga, ki je po dolgi borbi za oblast pred enajstimi leti dopustila, da je nacionalsocializem lahko zmagovito dosegel svoj cilj. Brez 30. januarja 1933 in brez nacionalsocialistične revolucije, brez njene ogromne notranje čistilne in obnovitvene akcije danes v Evropi ne bi bilo činitelja, ki bi bil v stanju, upreti se boljševiškemu kolosu. Kajti takratna Nemčija je bila sama tako bolana in vsled rastoče židovske infekcije tako oslabljena, da je komaj mogla pomisliti na to, kako neki bi zagospodovala v notranjosti nad boljševiško nevarnostjo, a kaj šele da bi se je ubranila na zunaj. Gospodarski zlom, ki ga je židovstvo prav tako kakor v drugih deželah pripravljalo z brezposlenostjo milijonov nemških ljudi, z uničenjem kmetijstva, razrušenjem obrti in industrije, je veljal načrtni pripravi notranjega zloma. Ta zlom so podpirali z ohranitvijo brezsmiselne razredne države, ki je služila samo še namenu, spremeniti razum široke mase v sovraštvo, da bi jo tem lažje uporabili kot ubogljiv inštrument boljševiške revolucije. Potom mobilizacije proletaričnega skužnja so upali, da ga bodo po uničenju nacionalne inteligence lahko tem lažje ponižali na stopnjo dokončnega kulija. Pa tudi tedaj, ako proces boljševiške revolte v notranjosti Nemčije ne bi bil dovedel v notranjosti do popolnega uspeha, bi bila država v svoji demokratski weimarski ustavi ostala napram največjim svetovnopolitičnim nalogam sedanjosti samo smešno nebogljen pojav.
Da bi se Nemčija pripravila na ta obračun je bilo treba rešiti poleg vprašanja oblasti tudi družabne in gospodarske naloge.
S tem, da je nacionalsocializem pred enajstimi leti takoj pričel z uresničevanjem svojega programa, mu je uspelo še v pravem času dvigniti državo, ki ni bila samo močna znotraj, nego je bila sposobna tudi na zunaj, izpolniti tisto evropsko misijo, ki so jo prevzele v starem veku nekoč Grčija proti Perzijcem, Rim proti Punijcem in v poznejših stoletjih zapad proti vpadom vzhoda.
Štiri velike naloge so bile radi tega v letu 1933 postavljene. Od njih rešitve ni bila odvisna samo bodočnost Reicha, temveč rešitev Evrope, da celokupne človeške civilizacije:
1. Reichu je bilo treba dati z rešitvijo socialnih vprašanj izgubljen notranji družabni mir. To se pravi: elemente razrednega ločevanja — meščanstvo in proletarijat — je bilo treba v njih številnih oblikah pojava odstraniti, na njih mesto pa postaviti občestvo ljudstva. Oklic na naslov razuma je bilo dopolniti s brezobzirno odstranitvijo zlobnih, nasprotnih elementov v vseh taborih.
2. Socialnopolitično edinstvo naroda je bilo treba dopolniti z nacionalnopolitičnim, to se pravi, na mesto ne samo političnega, nego tudi državno raztrganega Reichovega telesa je bilo treba postaviti državo nacionalsocialističnega edinstva, in sicer v konstrukciji in z vodstvom, ki je bilo usposobljeno, da se lahko zoperstavi tudi najtežjim napadom in preizkušnjam obremenitve v bodočnosti.
3. Ljudsko in politično podzidana enotna država je imela nalogo, takoj ustvariti vojsko, ki je mogla tako po svoji duhovni usmeritvi, številčni jakosti kakor tudi po materijalni oborožitvi zadostiti kot inštrument nalogam samoohranitve. Ker je ostali svet odklonil vse nemške predloge o omejitvi oborožitve, si je moral Reich svojo lastno oborožitev primerno oblikovati.
4. Da bi Nemčija lahko sploh z usephom ohranila svojo eksistenco v Evropi, je bilo treba združiti vse tiste dežele, v katerih so živeli Nemci ali pa so nad tisočletje tvorili Reichu pripadajoče prostore, ki so ljudski in gospodarski nenadomestljivi za ohranitev Reciha t.j. za njegovo olitčno-vojaško obrambo.
Samo rešitev vseh teh nalog je zamogla roditi državo, ki je bila potem na znotraj in na zunaj sposobna za lastno obrambo kakor tudi za ohranitev evropske familije narodov. Ko je nacionalsocialistično gibanje pred enajstimi leti prevzelo oblast po dolgem, legalnem boju, so bili vsekakor že ustvarjeni veliki predpogoji za uspešno rešitev teh nalog.
Nemško narodno občestvo je našlo svoje vtelešenje v gibanju samem. V teku prihodnjih let torej ni država oblikovala gibanja, pač pa je gibanje oblikovalo državo. Kar je bilo tedaj od tistega časa veliko v storitvah, na čelu vseh dejanj nacionalsocialistične revolucije, je brez dvoma ustanovitev nemškega narodnega občestva, je prav tako previdno kakor tudi vztrajno preoblikovanje nekdanje razredne države v nov socialistični organizem kot ljudska država, kajti samo tako je postal Reich imuniziran proti vsem poskusom boljševiške infekcije. Da zamore v tej državi postati danes sleherni mladi Nemec brez ozira na stan, premoženje, pozicije staršev, njihove takozvane olike itd. samo na osnovi svojih zaslug vse, je eno izmed odločilnih dejanj nacionalsocialistične revolucije. Kako rapidno se odigrava ta socialistična ast našega narodnega telesa, se je najjače izkazalo danes v vojni. Kajti v območju tega razvoja se danes nahaja tudi nemška vojska. Več kot 60% mladega častniškega zbora je prišlo iz moštva in ti mladi častniki tvorijo most k stotisočem delavcev in kmetov ter pripadnikov malega srednjega sloja. Zgodovina bo nekoč zabeležila kot eno izmed največjih storitev, da je pri tem uspelo v tej veliki državi fundirati in izvesti socialistično revolucijo, ki je brez uničenja narodnih vrednot in brez omejitve stvariteljske sile vseh stanov kljub temu dosegla popolno enakopravnost vseh. Nacionalsocializem bo ta razvoj nadaljeval v nezmotljivi odločnosti in konsekvenci. S tem pa bo vzel mednarodnemu židovstvu vse nastavne točke za notranje izsesanje našega narodnega telesa. Radi tega je treba smatrati nacionalsocialistično občestvo že sedaj kot nenaskočno središče evropske samoobrambe. Samo tista država, ki je v svoji notranjosti popolnoma prosta vseh asocialnih infekcijskih gnezdišč, zamore tudi na zunaj sigurna nastopati proti boljševizmu.
Židovstvo kot tako je izgubilo v našem velikem Reichu vso oblast. S tem, da je to židovstvo zakrivilo vojno proti nacionalsocialistični Nemčiji, je pomagalo razširiti ideje nacionalsocialistične revolucije ter seznaniti tudi druge narode z elementi znanstvenega spoznanja in stvarne rešitve tega vprašanja.
Svetovna vojna l. 1939 bo nekoč v zgodovini zapisana kot gigantska ponovitev sodne razprave proti stranki l. 1924. Kakor je ta razprava, ki naj bi zlomila gibanje, razširila liki eksplozije njegove ideje po vsej Nemčiji, tako bo ta vojna narodom v par letih odprla oči glede židovskega vprašanja ter jim bo potrdila nacionalsocialistični odgovor in posnemanje vredne ukrepe za odstranitev tega vpašanja. Veličina svetovnozgodovinskega obračuna bo pri tem izurila pogled in razum narodov za razmišljanje in dejanje v tako ogromnih zgodovinskih dimenzijah. Iz milijonov vojakov in vojnih ujetnikov bodo nekoč izšli milijoni propagandistov tega spoznanja.
Da je nacionalsocialistična revolucija preko tega dala nemškemu narodu notranje organizatorično, gospodarsko in v okviru oblasti orožje za samoohranitev, ne more biti z ničemer jačje dokazano kot z gigantsko borbo, ki traja sedaj že nad pet let. Ta borba ne more potekati drugače, kakor je doslej potekala še vsaka druga velika vojna na tej zemlji. Valovanje dogodkov zamore tedaj skrbeti samo tistega, ki ne zna zgodovinsko gledati in misliti. Pot od vizije napol slepega vojaka v l. 1918 do stvarnosti nacionalsocialistične države v letu 1944 je bila ogromnejša in prav gotovo težavnejša kot pa pod sedanjega Reicha do dokončne zmage. Da bo na koncu te borbe stala zmaga Nemčije in s tem Evrope tako proti zapadnim kakor tudi vzhodnim zločinskim napadalcem je za vsakega nacionalsocialista ne samo izraz njegove vere, temveč kot zaključek celokupne dosedanje borbe notranja gotovost.
Garantje te zmage danes niso samo borci na fronti, temveč tudi borci v domovini. Kakor je bil porojen nacionalsocializem iz pve svetovne vojne, tako bo našel v drugi svojo zunanjo jakost in utrditev. Domovina na koncu ne bo obupala, kakor ji je morda tudi težko, kajti ona se zaveda svoje usode in vidi, kako se njeni sinovi na fronti zanjo borijo. Fronta ne bo nikdar obupala, temveč se bo tudi po najtežjih dnevih zopet zbrala, kajti v njeno roko ni položena samo delovna, temveč tudi nič manj hrabra, boreča se domovina. Poskus naših sovražnikov, nemški narod in Reich z zažigalnimi in eksplozivnimi bombami zrušiti, bo oboje na koncu še bolj ojačil v njiju socialističnem edinstvu ter bo ustvarilo tisto trdo državo, ki ji je previdnost namenila oblikovanje evropske zgodovine v bodočih stoletjih. Da se odigrava ta ogromni, svet pretresujoči proces v boli in bolečinah, odgovarja večnemu zakonu previdnosti, ki ne pusti nič velikega nastati brez borbe, saj še more posamezni zemljan v boli zagledati luč sveta.
Dvanajsto leto reorganizacije našega naroda bo stavilo domovini in fronti najtrše zahteve. Najsi tuli vihar okrog naše trdnjave, na koncu se bo, kakor vsaka nevihta, nekega dne vendar polegel in tedaj bo iz temačnih oblakov zopet zasijalo sonce in ogrelo vse tiste, ki so vztrajno in neomajno v zvestobi do svoje vere, izpolnjevali svojo dolžnost. Čim večje so tedaj skrbi, tem bolj bo nekoč Vsemogočni tehtal, ocenjeval in nagrajeval storitve tistih, ki so napram svetu sovražnikov nosili svojo zastavo v zvestih rokah, ne da bi pri tem obupovali.
Ta borba bo tedaj na koncu kljub vsem vragolijam naših nasprotnikov dovedla do največje zmage Nemčije.«
Komentar ob Hitlerjevem govoru iz enega tedanjih slovenskih časopisov:
Zgodovinska odločitev za Evropo
Govor Führerja ob 11. obletnici, kar je narodni socializem prevzel v Nemčiji oblast in s tem zanjo ter za vseo Evropo začel novo dobo razvoja, je nedvomno najpomembnejši politični dogodek v letošnjem letu. Pomembne ne samo za Nemčijo in Evropo, katere usoda je danes istovetna z nemško usodo, temveč za ves svet.
jasna in določna izvajanja Führerja so prav vsemu svetu razodela prepričanje, ki preveva vso Evropo in bo prej ali slej moralo neizprosno zajeti ves svet. To prepričanje je zavest, da je jedro sedanje vojne veliki spopad med Nemčijo in Sovjeti in da je v tem spopadu lahko zmagovalec samo eden: ali Nemčija in z njo Evropa, ali pa boljševizem.
Dejstvo je namreč, da je ta največji boj v zgodovini človeštva ne le spopad dveh vojska, dveh tehnik, dveh političnih sil, temveč spopad dveh načel in dveh duhovnihsvetov.
Za Nemčijo stoji — ne samo s simboličnim prispevkom orožja — vsa Evropa. Te Evrope ne sestavljajo samo narodi, ljudje in število, temveč jo sestavlja nekaj tisoč let zgodovine, kulturnega razvoja, duhovenga in civilizacijskega napredka, vsega kar se je izoblikovalo iz duhovnih osnov starih kultur ter krščanstva. V tem taboru stoji tisti duhovni svet, z ohranitvijo katerega je neizogibno zvezan obstanek ne le evropskih narodov, temveč vsega tako imenovanega zahodnega sveta, skratka nas vseh.
Na drugi fronti tega zgodovinskega, nezaslišanega boja pa stoji sila, ki si je v program zapisala uničenje vsega, kar je zahodno, to je najboljše človeštvo v tisočletjih svojega razvoja ustvarilo. Postavila si je v programu uničenje tistih duhovnih osnov in tistih načel, na katera je sodobni svet do sedaj vezal svoj obstanek, bodisi da gre pri tem obstanku za poedince, za narode, ali še za večje skupnosti. Uničenje vsega tega naj prinese na svetu oblast novi sili, o kateri se pozitivno usmerjeno človeštvo zaveda, da je zla že v svojem načelu, in da pomeni pogubo za vse, ki smo otroci njej nasprotnega sveta, spoznavalci boljšega načela in oznanjevalci novega razvoja iz dosedanjih naših večnih temeljev.
Nasprotje med tema svetovoma in posledice, ki jih bo za ves svet in za vse človeštvo imel tak ali tak izid tega velikanskega oboroženega spopada na ruskih planjavah — to je bistvo sedanjega boja med Nemčijo in boljševizmom.
Evropski narodi so se v letu dni, odkar je prenekateremu med njimi bilo dano na lastni koži očutiti vsaj približne sadove boljševizma, zavedeli, da more nje, Evropo in ves svet rešiti pred pogubo z vzhoda samo Nemčija s svojo oboroženo močjo. Ni je sile na svetu, ki bi mogla zavreti boljševizem in z njim uničenje Zahoda v vseh njegovih duhovnih ter zunanjih oblikah, če bi bil podrt branik, ki ga danes sestavljajo nemške vojske s svojim junaškim bojem.
Evropski narodi se vsega tega zavedajo. Če se še niso zavedali tisti, ki danes še stoje zunaj Evrope, pa gre pri tem boju prav tako tudi za nihovo usodo, jim je zadnji Hitlerjev govor moral odpreti oči.
In če hočejo dobro sebi in svetu, morajo to spoznanje priznati ter iz njega izvajati posledice.
Ni komentarjev:
Objavite komentar