Vseslovenska posvetitev brezmadežnemu Marijinemu Srcu 29.5.1943

Spravne in zadostilne pobožnosti

             

Janez Kraljič

      

Slovenci se hvaležno spominjamo najbolj razveseljivega dogodka preteklega leta, to je: posvetitve slovenskega naroda brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Marsikatera zgodovinska slovesnost je kdaj na enem kraju združila več ljudi, vendar doslej še ni nobena ljudskih src zajela tako silno, kakor jih je imenovana pobožnost.
        
Na isti dan dne 30. maja 1943 so se posvetile vse fare. Ljubljansko škofijo je slovesno posvetil dr. Gregorij Rožman, začetnik te narodne posvetitve. Gorenjske fare so poslale svoje uradne zastopnike v Kranj, kjer je opravil posvetitev celovški škof dr. Rohracher, ki je nalašč zato prišel iz Celovca. Zastopniki fara pa so bili kakor lučke: nesli so ogenj skupne posvetitve v domače fare, ki so se posvetile nedeljo pozneje. Tudi v Rimu živeči Slovenci so se posvetili z drugimi vred. Posvetitev je bila tako obča narodna zadeva, da so tisti, ki so v veri oslabeli, čutili, da so se z odtujitvijo veri odtujili tudi enodušnemu utripu narodnega življenja, in so javno izrazili svojo bol, da so izgubili skupno podlago, na kateri bi mogli sodelovati z narodnim občestvom. Pa kljub vsemu bi mogočno slovesnost napačno ocenjevali, če bi jo presojali zgolj zunanje, vrednotili le številčno in merili le ozemeljsko, ne bi pa poznali njenega duha, ki ga je najizraziteje podala in prikazala spokorna in spravna pobožnost v vsaki fari kot najbližja priprava na posvetitev.
             
Spokorna in spravna prvina je eden izmed glavnih sestavnih delov posvečenja Marijinemu Srcu. Zakaj razmah te pobožnosti je v vzročni zvezi z Marijinim prikazovanjem v portugalski Fatimi, kjer je Marija ponovno povabila svet k zadoščevanju za grehe. Po Marijinih besedah naj ljudje molijo sv. rožni venec za pomirjanje sveta in delajo pokoro. Marija želi, da bi se ljudje radi žrtvovali in tudi sprejemali vse trpljenje, ki ga pošilja Bog v spravo za neštevilne grehe, s katerimi ljudje žalijo božje veličastvo, za spreobrnjenje grešnikov in častno zadoščenje brezmadežnemu Marijinemu Srcu za kletev in druge žalitve. Po dolgotrajni skrbni cerkveni preiskavi je cerkvena oblast potrdila resničnost fatimskih dogodkov. Najvišje priznanje pa so doživeli ob slovesni petindvajsetletnici, ko je sv. oče dne 31. oktobra posvetil vesoljni svet brezmadežnemu Marijinemu Srcu.

               
Pri nas so se prvi posvetili dijaki. Nositelji in apostoli lepe misli so bile predvsem dijaške Marijine kongregacije. Posvetilni obred je na god Brezmadežne opravil v ljubljanski stolnici dr. Gregorij Rožman. Globljo pripravo za vso škofijo je po želji Prevzvišenega oskrbel odbor za posvečevanje prvih petih sobot, ki je hotel predvsem poudariti pomen zadostilne pobožnosti, za kar je bila potrebna daljša priprava. Zavzela je deloma vse prvo polletje 1. 1943. V podrobnem delu so prednjačile šole vseh vrst, niti ena ni izostala. Razredne posvetitve so napravili v višjih šolah dijaki sami. Sestavili so program, ki je obsegal duhovno pripravo in razredno akademijo. Meseca majnika so nastopili učni zavodi posamič in nazadnje skupaj z veličastno prireditvijo v unionski dvorani. Na univerzi so opravili posvetitev po seminarjih in fakultetah, naposled pa s skupno posvetitvijo. Gibanje je tako naraslo, da je zajelo vse stanove, ki so se drug za drugim posvetili Marijinemu Srcu. Z uspelimi predstavami je zlasti sodelovalo ljubljansko gledališče, pozabiti pa ne smemo opere in zasebnih gledaliških odrov.
                    
Kaj je bila posvetitev v resnici, je pokazal spravni in spokorni dan, ki je bil 29. maja. Rodil se je iz velike misli, da je greh zlo vsega zla na zemlji. Greše ne samo posamezniki, greše tudi narodi. Zaradi narodnih grehov, tako izpričuje sv. pismo, je Bog pokončal velike narode, kakor so bili: Kananejci, Egipčani, Asirci, Babilonci, Peržani, Izraelci in Judi. Pa zopet druga verska resnica priča, da Bog noče pogube narodov, če se spokore. Narodi so ozdravljivi. Farizejsko bi bilo sklicevati se na grehe drugih narodov. Naj jih sodi Bog, mi se hočemo soditi sami, da bi nam bil Bog milostljiv zaradi naše pokore. Posebno tri družabne grehe smo hoteli obžalovati: bogokletje, skrunjenje fiedelj in praznikov s poljskim delom ter pohajkovanjem po planinah brez službe božje in skrunjenje zakramenta sv. zakona, ki izziva do nebes. Vemo, da božja šiba ne bo prenehala, dokler ne bodo prenehala tolikšna narodna hudodelstva.
               
Vsekakor v Cerkvi neprenehoma živi spokorna misel. Njena dela so čudovita. Spokorne očiščuje in posvečuje, za nespokorne prosi odloga božje kazni in posreduje zanje, kakor je Abraham posredoval za Sodomo in Gomoro. Ljubi skritost, včasih pa se pokaže očitno, če se ne more skriti. Skoraj vse redovne družine žive spokorno življenje, da bi zadoščevale za svoje grehe in za grehe drugih. Ob velikih stiskah pa postane obča last in očitna zadeva. Če je Sin božji dal posebne obljube skupni molitvi, potem sklepamo, da pripadajo še večje milosti skupni pokori, že Judje v stari zavezi so imeli enkrat na leto spravni dan, da bi zadostili Bogu za vse grehe naroda in grehe narodnih, verskih in svetnih voditeljev. Podobno se tudi Cerkev ob velikih dogodkih skupno očitno pokori. Znane so spokorne procesije sv. Karla Boromejskega v Milanu, ko je tam razsajala huda kuga.
          
Kdo bo preštel sadove, ki jih je obrodila spokorna misel ob posvetitvi! Redovne družine so izmenoma prečule noči v molitvi. Vsako majsko noč so prebedele v molitvi pred Najsvetejšim ali pa pred podobo Marije pomagaj, ki je romala v ta namen od ene samostanske družine do druge. Ljudskošolski otroci so sami organizirali in vodili skupno molitev sv. križevega pota. Na spravni dan je slovenska kolonija v Rimu pod vodstvom p. Prešerna romala po rimskih bazilikah osem ur brez hrane in v najhujši vročini, žužemberški farani so s svojim duhovnikom na čelu prehodili dolgo pot bosonogi. Doma so ostali le starčki in dojenčki. To so nekateri primeri, ki odkrivajo skrivnostne globine krščanskega življenja; vsakdanji človek jih ne ume, vernemu pa so vir tolažbe in radostnega upanja, poroštvo življenja, vstajenja in odrešenja.
                    
Morda je prav, da omenimo, kaj je svetoval odbor za prve sobote. Za spravni dan je priporočal post. Moškim, naj se vzdrže tobaka; otrokom, sladkarij; vsem, naj se ta dan vzdrže kina in gledaliških predstav. Veliko več, kakor je odbor svetoval, se je zgodilo.
            
Morda koga moti vprašanje, če so toliki izrazi verskega navdušenja bili tudi pristni? So prihajali iz verskega navdušenja in iz pravega namena, ali so bili izraz medsebojnega tekmovanja, trenutnega navdušenja in neugnane sle po razkazovanju. Stara navada je osumničiti verske stvari, če ni mogoče velikega vtisa utajiti. Imamo za nepoštenost in hudobijo podtikati zle namene tistim, ki so opravljali spokorna dela. To vsi vemo, ki smo pobožnost doživeli. Zaradi naslednjih rodov pa je dobro zapisati, da so bile spokorne in spravne slovesnosti v veri in Cerkvi neprijaznem ozračju, ko je brezbožni komunizem požigal šole, cerkve, oltarje, tabernaklje, moril zaradi vere ljudi in duhovnike. Udeležba je pomenila očitno veroizpoved, ker je moral biti udeleženec pripravljen, da žrtvuje premoženje in življenje.
                  
V Ljubljani je poromala spokorna procesija na Rakovnik. Nič slovesnega ni imela na sebi. Resnobno je bilo zvonjenje, molitev in petje. Vendar je velikansko procesijo — od 25 do 30 tisoč — navdajala izredna ginjenost. Brezjanska Mati božja je romala z nami, da priporoči naše prošnje božjemu Sinu. Udeležile so se je vse ljubljanske fare. Na čelu vsake fare je nosil župnik križ. Spremljali so ga dvanajsteri odlični možje iz vsake fare. Za stolno župnijo je nosil križ škof sam, tja in nazaj. Delo je počivalo, uradi in trgovine so bili zaprti, tudi predstav ta dan ni bilo. Vtis je bil silen. Mislimo, da česa takega v toliki meri in globini naš narod še ni doživel. Bilo je res versko doživetje v dobrem pomenu besede. Udeležba je bila ponekod stoodstotna. V Ljubljani se je procesije udeležila tudi univerza s svojimi oblastmi.
                    
Ganljive prizore smo videli ob mimohodu Marijine podobe. Koliko vzdihov, prošenj in obljub! Izpred Marijine podobe je ogovoril množico škof dr. Gregorij Rožman. Poudaril je pomen procesije, omenjal je, da se mora očitni spokornosti pridružiti tudi zadoščevanje in trden sklep, da bomo zasebno in očitno življenje zdaj in po vojski preusmerili v luči božjih zapovedi. Slovesno smo obljubili, da Gospodovih dni ne bomo skrunili, ne izrekali bogokletja, ne si src madeževali z nečistostjo, z nespodobno modo in skrunjenjem zakonskega in družinskega življenja.
                   
Med drugim je dejal: »Lucija, ki je bila v Fatimi nebeško Gospo videla in z njo govorila, je nedavno zatrjevala, da Portugalska še ni dosti storila, da bi bila božjo Pravičnost popolnoma potolažila, še se mora v marsičem poboljšati in spreobrnjenje mora še več src zajeti. Če to velja o Portugalski, ki se je bila popolnoma spremenila in kjer je ves narod z majhnimi izjemami v duhu spokornosti postal res Marijin narod — kaj velja šele o nas! O nas, ki komaj privi korak k resnični spreobrnitvi začenjamo. Začeli smo s pobožnostjo prvih sobot, nadaljevali s pripravo na skupno posvetitev, današnja spokorna procesija je nov korak — a ne mislimo, da smo s tem vse storili. Nadaljujmo vedno bolje, vedno vestneje in vedno resneje. S te poti ne stopimo več, vztrajajmo na njej. Spreobrnitev mora biti trajna. Tu pred našo ljubljeno svetinjo, pred milostno podobo brezjanske Marije Pomagaj, pred katero smo toliko molili, toliko milosti in pomoči dobili, sklenimo resno in trdno, da hočemo v bodoče živeti po božjih zapovedih, na katerih bomo gradili lepše in srečnejše življenje.«
                  
Slovesnost smo sklenili v stolnici. Ali bo narod držal tudi obljube, ki jih je dal v usodni uri?