Slovenci in borba za Evropo (1944)

Objavljeno v tisku 13.4.1944

              

Slovenci in borba za Evropo

          
Evropa bije borbo na življenje in smrt. Z zapada doletevajo jate anglosaških bombnikov, da uničujejo nezaščitena evropska mesta z neštetimi njihovimi zgodovinskimi spomeniki, ki so priča stare evropske kulture. Na vzhodu se je ob milijonskih izgubah posrečilo približati se Karpatom. Približala se je odločilna ura, ko je vsa Evropa poklicana, da se s skrajnim naporom za svojo ohranitev postavi odločno v bran boljševizmu, kateremu nudijo Anglosasi podporo in potuho.
          
O čem nam pričuje sovjetski naval? Pozornost vzbuja njegova številčna premoč in obilje materijala, s katerim razpolagajo Sovjeti kljub tolikim porazom v teku treh let vojne. Ko je pred tremi leti nemška vojska s svežim zanosom prodirala na sovjetska tla, so Sovjeti izgubljali bitko za bitko. Ne samo v desettisoče, temveč v stotisoče je šlo število ujetnikov, ki so jih Nemci zajeli v znanih velikih obkoljevalnih bitkah. Skupno z moštvom je seveda bil zajet tudi velik plen. Z ukrajinskim ozemljem so Sovjeti izgubili tudi mnoge vire surovin in prehrane.
         
Kakor je sovjetski režim polni dve leti brezobzirno žrtvoval tisoče, desettisoče, stotisoče svojega moštva in ogromne kopice vojnega materijala, tako meče hladnokrvno že leto dni v smrt pri napadih svoje množice-in svoj materijal. Sovjeti se zavedajo, da je to njihova odločilna igra, če bi jim to pot uspelo prebiti evropsko fronto, potem bi bila velika igra za nje dobljena. Zasužnjili bi evroske narode in zagospodarili morda za dolgo dobo, saj bi s svojim krvavo preizkušenim strahovalnim sistemom znali zatreti vsak podvig k svobodi in ponovni osamosvojitvi narodov.
         
Tudi Slovenci se dobro zavedamo, za kaj gre v sedanjem odločilnem spopadu. Lahkoverni in premalo razgledani večkrat radi nasedemo raznim mednarodnim geslom in tako je tudi med nami imel boljševizem precej časa svoje »simpatizerje«. Ko pa smo na lastni koži občutili boljševiške metode, katere znana komunistična himna natančneje proslavlja: »rop, požig, umor«... — je nastopilo iztrezenje. Vprašajmo se samo: ali more biti med nami človek, vreden tega imena, ki bi mirnodušno motril mučenje slovenskih ljudi, požiganje slovenskih domačij, uničevanje vsake ljudske morale? Ali naj bo naša domovina, ki slovi po svoji prirodni krasoti, spremenjena z ognjem in mečem v boljševiški »paradiž« na ta način, da bo vse požgano in uničeno, ljudje pa pokončani do bedne peščice »pravovernih« boljševikov?
            
Ali more živeti slovenski meščan brez slovenskega kmeta in narobe? Ali more slovenski delavec sam opravljati in voditi količkaj večje podjetje, ki zahteva za vodstvo posebne strokovne in tehnične usposobljenosti ? Drug brez drugega ne moremo izhajati in samo bratska vzajemnost, izražena v medsebojni gospodarski in socialni pomoči, nam je lahko poroštvo poštenega, človeka in naroda vrednega obstanka. Stanje, kakršno gledamo letos, ko se razvija usodna borba za Evropo, je po naši domovini žalostno: po zaslugi našega domačega boljševizma naj bi ostali dve tretjini naše zemlje neobdelani. Kakšni prijatelji slovenskega kmeta in delavca so boljševiki, ako mu ne dopuste niti tega, da bi v miru obdeloval svojo zemljo?
            
»Mi vsi, ki tvorimo slovensko narodno skupnost, izhajamo iz kmečkega stanu,« je izpregovoril naš prezident general Rupnik v znani svoji spomenici slovenskim kmetom. »Kmet hrani in ohranja naš narod, kmet dovaja naši narodni skupnosti svežo, krepko, zdravo kri. Istočasno pa je kmet tudi naš branitelj. Dajal je in še daje borce za obrambo pred našimi sovražniki. Prav sedaj stoji naš kmet v sredi boja s smrtnim sovražnikom človeštva — s komunizmom in njegovimi morilskimi tolpami. Naš kmet ljubi svojo skopo zemljico bolj kakor svoje življenje. Po ljubljeni rodni grudi rije z vso silo svojega srca, svoje duše in svojega telesa. Prenaša tudi največje nesreče, bolesti in težave. Zaradi svoje marljivosti in miroljubnosti prenaša kot bogaboječ, zaupajoč in pobožen kristjan več kakor je meja človeške možnosti. Ker pa ga je judovski satanski bes pripeljal do obupa, je prijel za orožje in se brani kakor lev. Tako se bo naš kmet branil vseh sovražnikov. Premagal bo komunistične tolpe, rešil našo narodno skupnost, zopet postavil ruševine, spet oral, sejal, žel, vse nas zopet hranil, nas s svojo krvjo obnovil in nas skoval v močno narodno skupnost na našem, v trudu in znoju zgrajenem lepem zemeljskem raju.«
               
Slovenski kmet se je že odločil in ve, kje je v današnji zgodovinski borbi Evrope njegovo mesto. Kjer letošnjo pomlad ne more poprijeti za plug, je poprijel za orožje. In medtem ko se slovenski kmetski človek postavlja v skrajni odpor zoper boljševizem na naših tleh, se v Ljubljani ustvarja nova kmečka organizacija, ki bo slovenskemu kmetskemu stanu zagotovila srečno bodočnost. Ustvarja se Kmetijsko poverjeništvo in Kmetijska zbornica. V glasilu »Kmetijske zbornice«, ki je pravkar začelo izhajati, so zapisane naslednje besede: »Gorje našega časa je slovenskega kmeta tako prečistilo in prekalilo, da je prav on — ko so se drugi zaprli v molk — postal oblikovalec slovenske zgodovine. Ko se bodo vremena Slovencem zjasnila, bo iz obnovljenih domačij zrasel rod, ki ga bosta vesela Bog in narod.« Kdor med Slovenci danes, ko skuša vihar omajati temelje Evrope, še ne ve, kje mu je mesto, naj upre svoj pogled v slovenskega kmeta. Kdor se bo držal narodnega debla, bo obstal. Vse drugo pa bo vihar odpuhnil kakor pleve.