Govorimo namreč o tem, da je potrebno nujno razlikovati med osebnostmi, ki so zgolj v nasprotju s komunistično dediščino in zgodovino zaradi nekih različnih uvidov in med osebnostmi, ki so v liniji s slovensko kontrarevolucijo. Namreč ljudje velikokrat ne vidijo, da zavračanje komunističnih zločinov in raziskovanje teh zločinov, ne pomeni, tudi linijske sorodnosti z žrtvami oz. njihovim svetovnim nazorom.
Mnogokorat pa smatrajo ljudje, te ki se izpostavijo in raziskujejo komunistične zločine, predvsem v odnosu do pokolov domobrancev, za prodomobranske. Nazivajo jih z domobranci in jih skušajo prikazati kot kontrarevolucionarne elemente. In čeprav to miselnost delijo tako ljudje na desni, ki so prepričani v svetovno nazorsko sorodnost, kot ljudje na levi, ki sovražijo vse, kar pride navzkriž z njihovo zapuščino, pa je popolnoma napačna.
Pri nas je sicer res velik problem, da so vsi vodilni raziskovalci pokolov in komunističnih zločinov, nekdanji komunisti. Vendar nas to še zdaleč ne bi motilo in nas tudi ne moti, vendar vseeno ti ljudje niso istega svetovnega nazora kot so bili domobranci oz. celotna slovenska kontrarevolucija, njih ne zanima relacija revolucija - kontrarevolucija pri vprašanju spremembe družbenega reda, temveč jih zanimajo samo zločini, ki so se pri tem izvršili. Oni zavračajo zločinsko naravo komunizma, ne pa tudi komunizma samega. Ti ljudje se niso na nobenem mestu identificirali kot pristaši predvojnega katoliškega tabora, kaj šele kot pristaši tiste ideje, ki je vodila vaške straže in kasneje domobrance v upor proti partizanom. In vendar jih mnogi imenujejo domobranske in domobrance.
Naj na tem mestu izpostavimo le dva avtorja, ki sta velikokrat napačno umeščena v "domobranski" tabor. To sta Dežman in Leljak. Oba imata komunistično preteklost, oba raziskujeta komunistične zločine in ne en ne drugi nista pristaša domobranske strani.
Kateri vzgibi ju vodijo k raziskovanju se ne bomo spraševali, ker je na tem mestu in za to temo, to popolnoma irelevantno in ker vemo, da so ti vzgibi najbolj odlični. Pomembno pa se je zavedati, da ne Dežman, ne Leljak nista ideološko (ali kakor koli že hočete to imenovati) sorodna, kaj šele istorodna s katoliškim predvojnim taborom ali domobranskim taborom.
Da to ostaja večkrat nejasno, je predvsem krivo dvoje, prvič, komunistično napadanje obeh avtorjev z opisi in zmerjavkami, ki so drugače rezervirane za kontrarevolucionaren tabor in drugič, ker se avtorja nikoli sama o tem ne izjasnita, (vsaj res javno ne) v strahu, da bi s tem odgnala določen del ljudi, ki tako ne bi več kupovali njunih knjig.
Pri Leljaku zaenkrat še nismo zasledili ostrejšega napada na kontrarevolucionarno stran (lahko pa se motimo), saj je videti dokaj indiferenten do ideološke vsebine obeh strani. Razlog zakaj vemo, da je temu tako in zakaj vemo, da ni pristaš domobranske strani, pa je v tem, da se ne ukvarja le z vprašanjem revolucija - kontrarevolucija, temveč se ukvarja z vprašanji zločinov komunizma sploh in tako zelo veliko svojega raziskovanja posveča predvsem interkomunističnim zločinom in delovanju Udbe daleč po vojni in nekaj let pred osamosvojitvijo. Zelo nazorno lahko vidimo to njegovo usmerjenost, če se osredotočimo na njegovo knjigo Dirigent s pištolo (2010), v kateri umor dogodek, ki se je zgodil med komunisti. Ideološko soroden človek bi bil do takšnega dejanja indiferenten, ker se vendarle tiče le komunistov samih. Vendar pa je mogoče opaziti, da ti, ki niso ideološko na strani kontrarevolucije, radi izdelujejo percepcijo, da gre pri komunistih za dva tabora, pri čemer naj bi dokaj ozka peščica slabih komunistov izrabila in škodovala dobrim komunistom.
"Takoj pa sem dojel, da je bil ubiti Zdravko Rus nečak Josipa Rusa, soustanovitelja OF, člana sokolske predvojne zveze in v času umora podpredsednika Prezidija FLRJ. Zdravko − sin in Zdravko − oče sta name naredila poseben vtis. Iz zapisnikov zaslišanj je razvidno, da sta bila odločnega značaja. Oče Zdravko je za svoje sinove storil vse in nikoli ni pokleknil pred okupatorjem ali novo komunistično oblastjo. Z obojimi je sodeloval le toliko, da je preživljal svojo ženo in tri otroke, Zdravka, Boruta in Jerka. Sin Zdravko je bil inteligenten, živahen mladenič, ki si je želel pestrega in polnega življenja. Kmalu je razumel, da je v državi zaprt, da kljub stricu, ki je bil na položaju, ne bo mogel uresničiti svojih želja."
- Roman Leljak (iz opisa knjige: Knjiga Dirigent s pištolo), 2010
Podoben problem nastane, če se ustavimo ob Angeli Vode. Tam podobno, Vodetova ne preneha biti komunistka zaradi komunizma, ki je družbena perverzija sam po sebi, temveč jo komunizem sam izvrže s tem, ko sama zaide v spor z drugimi komunisti. Torej kdaj natanko je prenehala biti komunistka? Namreč vedeti moramo, da je Vodetova morda že res prenehala biti komunistka zaradi raznih zločinskih komunističnih praks, ni pa prenehala biti ideološko komunistična. In to na žalost pokaže pravi obraz vsakogar, ki poveličuje Vodetovo, saj s tem kaže na to, da je zoper komunistično nasilje, ni pa zoper komunistične družbene nazore, ki ne vključujejo zgolj in samo partijske diktature in luciferijanskega nasilja.
Pri Dežmanu pa je ideološka nesorodnost s kontrarevolucijo popolnoma očitna, saj se ne trudi skrivati, da noče razumeti narave revolucije in kontrarevolucijo odkrito napada in revolucijo relativizira. Tako beremo v enem njegovih člankov:
"Zavzemam se za to, da sprejmemo v svojo zgodovinsko zavest našo državljansko vojno kot krvavo in sočno dejstvo, dejstva o norosti naših prednikov, ki so ponoreli in se klali med seboj."
"Če partizani po boljševističnem receptu izzovejo državljansko vojno in so vodilni klavci v letih 1942 in 1943, domobranci v obdobju svoje največje premoči v letu 1944 koljejo več kot partizani."
"Saj je tudi partizanstvo več svoje preživetvene moči črpalo iz tradicije kakor iz modernizacije. Zato je treba odkriti tudi partizansko vero, partizansko sočutje, partizansko ekologijo, predmoderno partizansko vest..."
"Državljanska vojna je ena od temeljnih prvin vojnega časa in je tako zaradi partizanskih kot zaradi protipartizanskih potvorb še globoko v megli."
"Njihove dezertacije so množično dejanje nacionalnega odpora, večinsko so prešli v aktivno bojevanje proti nacizmu in posledično v revolucijo. Le manjšina se jih je odločila za protikomunizem in kolaboracijo."
"Šele potem bomo lahko ocenili, kolikšna je odgovornost okupatorja, kolikšna je odgovornost partizanske in koliko slovenske protipartizanske strani."
-Jože Dežman, 2007
Kot lahko vidimo se skuša Dežman predstavljati kot indiferenten raziskovalec, ki gleda nazaj v zgodovino in popolnoma neobremenjeno, z distanco vidi probleme tistega časa. Temu pa bi še verjeli, če nas ne bi zaposljeval dvom o vprašanju koliko pa je vendar še ostalo v njem komunistične tradicije, ki, kot rečeno, ni le vprašanje družbene kozmetike. Njegova nesposobnost priznanja, da je bila revolucija tista, ki je po logičnih zakonitostih družbe izzvala kontrarevolucijo in je šele na tej točki prišlo do državljanske vojne, mu preprečuje, da bi se vprašal: "kako se je začelo?"
Operiranje z izrazom državljanska vojna lahko zelo zavaja, če ne upoštevamo, da ima ta državljanska vojna nekje začetek in da ni res, da se je šlo obema stranema samo za oblast. Medtem, ko so komunisti začeli revolucijo, so bili protipartizanski odredi čista reakcija na to družbeno spremembo in seveda na nasilje, ki se je tikalo njihove eksistence same, vendarle!
Dežman in Leljak oba zavzeto raziskujeta komunistične zločine, ki so se zgodili bodisi nad slovenskim narodom torej, katoličani, kot tudi med komunisti samimi, vendar pa je nujno, da vemo, da noben od njiju ni ideološko skladen s slovensko kontrarevolucijo. To nam more pomagati, da ne bi kdaj zašli v zmedo in da bi znali videti relativizem, kadar se pojavi.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar