Poslanica škofa Rožmana slovenskim beguncem
V Gospodu ljubljeni rojaki: —
Ko smo s prvo soboto v maju končali skupno pobožnost petih prvih sobot v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu, smo bili prisiljeni zapustiti svojo domovino in se podati na težko pot begunstva. Neumljivi so nam sklepi božje Previdnosti. Verujemo pa, da nas Bog ni poslal na to bridko pot zato, da nas uniči, ampak da nas očisti in utrdi v veri in upanju, nas s skupno grenko usodo s seboj in med seboj poveže v močnejši ljubezni.
Najvažnejše v našem begunskem življenju je, da se vdržimo vsaj na oni moralni višini, na kateri smo bili doslej doma. Vse moramo storiti, da ne propademo. V materialnem oziru bomo verjetno vsaj nekoliko propadli, kar se tiče prehrane in obleke, ki je nismo mogli dovolj vzeti s seboj na pot. Ne smemo pa duhovno propasti, ampak versko in moralno se mora življenje v izgnanstvu še bolj utrditi in spopolniti.
Da se izognemo nevarnostim duhovnega propada, moramo zvesto in stanovitno uporabljati sredstva, ki vam jih s tem prav posebno toplo priporočam. Ta sredstva so sledeča:
1. MOLITEV, ki je vez z Bogom. Ker nas težke razmere tlačijo, da se kar nekako pogrezamo v brezbrižnost, se moramo obesiti na Boga, da nas dvigne k sebi. Z molitvijo se obesimo na Boga, se trdno oprimemo njegove vsemogočne očetovske roke. Posebno priporočam molitev rožnega venca. Opravljajte jo skupno, kjer je le mogoče, pa tudi vsak zase naj moli rožni venec, kolikor ima časa in priložnosti. Marija sama je molitev rožnega venca tolikokrat priporočila in obljubila tej molitvi posebno uslišanje in pomoč v zunanjih nevarnostih in težavah. Zgodovina sv. Cerkve in tisočera izkušnja posameznih vernikov izpričuje moč in krasne sadove sv. rožnega venca. Letošnje šmarnice z naslovom: ROŽNI VENEC IN SLOVENSKI NAROD nam o tem mnogo lepega povedo. Čeprav ne moremo teh šmarnic vsi brati in zraven premišljevati, ker jih nimamo pri rokah, pa se ravnajmo po njih navodilih in pridno molimo sveti rožni venec. Tako se bomo sami prepričali, kolikšno moč ima ta Mariji najbolj ljuba molitev.
Posebno še molimo k Sv. Duhu za razsvetljenje, da nam vedno pokaže pravo pot in nas navdihne, kaj naj storimo v težkih dvomih, da bo vse prav, Bogu v čast in nam v korist. Prosimo Sv. Duha, da razsvetljuje vse tiste, ki bodo usodo našega naroda odločevali. Naj jih vodi tako, da bodo svojo lastno politično korist videli v tem, da naš narod združijo in osvobodijo, da bo mogel neovirano na svoji zemlji živeti v svojem verskem prepričanju in v narodni svobodi.
2. Drugo sredstvo, ki nam je nujno potrebno, je SV. MAŠA in sveti ZAKRAMENTI. Nikar teh bogatih virov ne zanemarjajmo, saj bi s tem delali samim sebi največjo škodo. Iz svete maše črpajmo vso nadnaravno moč, ki nam je za stanovitnost potrebna, in dajajmo Bogu zadoščenje za svoje in vsega naroda grehe. V sveti spovedi očiščujmo svojo vest, da bomo brez graje pred Gospodom in tako bolj vredni njegovega usmiljenja. O pogostem in vrednem svetem obhajilu vam ni treba posebej govoriti, saj ga vsi cenite in iz lastne skušnje veste, kako zelo nam je Jezus potreben, prav posebno še v izgnanstvu, kjer nam je morda vse drugo tuje. Znan, ljub in domač nam je edino Jezus v najsvetejšem Zakramentu. Gospode duhovnike prosim, da se skrbno pobrigajo za begunce in jim nudijo zadostno priložnost opraviti sveto spoved. Enako naj njih potrte duše dvigajo z oznanjevanjem božjih resnic.
3. Tretje sredstvo so vse ŽRTVE, ki nam jih nalaga begunstvo. Teh žrtev res ni malo. Deloma razno pomanjkanje bodisi hrane in stanovanja, bodisi najpreprostejše udobnosti in razumevanja našega bednega položaja. Deloma pa grenka skrb za svojce, ki so ostali v domovini, za katerih usodo ne vemo, le to slutimo, da so v mnogoteri nevarnosti. Vse te odpovedi in skrbi darujmo po brezmadežnem Srcu Marijinemu Bogu, da se nas in naših usmili in nas vse reši s svojo mogočno roko. Prav posebno vas prosim, da si v svoji medsebojni ljubezni pomagate v vsakem oziru: v materialnem oziru in medsebojnem spodbujanjem in tolažbo v duhu popolne edinosti.
Končno naj vam še nekaj sporočim.
Dne 13. maja 1945, na 28. obletnico prikazanja Matere božje v Fatimi, smo pred kipom fatimske Marije napravili obljubo:
Če nas Marija srečno pripelje nazaj v domovino, bomo storili vse, kar moremo, da se v Gornji Šiški pri Ljubljani pozida cerkev v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu, ki naj bo ognjišče vsenarodne pobožnosti prvih sobot v mesecu. Zavezali smo se, da bomo z molitvijo in žrtvami, z besedo in, kolikor bo kdo mogel, tudi z darovi pomagali graditi to Marijino svetišče — in sicer tam, kjer je v Ljubljani nova cerkev najbolj potrebna in kjer satan morda najbolj nasprotuje. Pridružite se še vi tej obljubi! Vsi skupaj pa trdno zaupajmo v Marijino pomoč. Marija slovenskega naroda ne bo zapustila, ona že ve za dan in uro, ki jo je Bog določil, da zatre brezbožne sile v našem narodu. Mi pa moramo potrpežljivo čakati, biti pripravljeni še na hujše žrtve, če so po božjih načrtih potrebne, in neprestano moliti in prositi, da se izkaže na nas vse bogastvo božjega usmiljenja.
Sveti Duh, tolažnik, ki ga je Jezus svojim učencem obljubil in poslal, naj vas vse napolni s svojo najmočnejšo milostjo in sladko tolažbo.
GREGORIJ ROŽMAN, škof.Nekje na Koroškem, 24. maja 1945
Ni komentarjev:
Objavite komentar