Objavljeno v tisku 18.11.1943
Nacionalna revolucija proti internacionalni
Štadij, katerega preživlja danes naš narod, je revolucija. Resnična, krvava revolucija. Ne mislim s tem reči, da mora biti vsaka revolucija krvava; prelivanje krvi ni bistvo revolucije, ono jo le pogosto spremlja, njeno bistvo pa je drugo. Globoka duhovna izprememba in resnično spoznanje v narodu pomeni revolucijo.
In to spoznanje, ta duhovni preobrat se vrši danes v našem narodu!
Prvi plod tega spoznanja je nastanek domobranstva. Ono se ni rodilo šele po 8. septembru. Takrat se je izvršil le mehanični, zunanji akt, ideja sama pa je tlela v naših srcih že dolgo prej, toda ni našla pogojev, pod katerimi bi mogla zaplapolati v mogočen plamen. Bila je zapostavljena, skušali so jo uničiti in ko to ni uspelo, so jo poizkusili zlorabiti s tkzv. »belo gardo«, izrabljajoč obupen položaj našega ljudstva.
In ljudstvo je malodušno krvavelo in umiralo. Zavedalo se je, proti komu se ima boriti, ni pa vedelo, čemu naj se bori. Pred 8. septembrom je namreč naš človek po milosti smel biti antikomunist, prepovedano mu je pa bilo biti zaveden Slovenec, smel je braniti le svoje golo življenje, — ni pa smel braniti svejega slovenstva.
Popolnoma naravno je, da je iskra naše domobranske misli morala še nadalje tleti le v naši notranjosti. Tlela je, a ugasnila ni nikoli. Niti takrat ne, ko so nas »legendarno hrabri« vojaki uničevalci Slovencev, Robottija, zmagoslavno »zajeli« in nas kakor trope sužnjev vodili v taborišča, polna vseh mogočih pogubonosnih kali od legarja do komunistične epidemije.
In takrat je naša misel zažarela še bolj, kajti prvič smo odkrito in jasno videli to, kar smo prej le slutili, namreč smrdljivo sodelovanje slovenskega komunista z badoljevskim tujcem. In videli smo sadove tega sodelovanja. Oboji so siccr zasledovali raziične cilje, a pot do teh ciljev jim je bila skupna, peljala jih je preko tisočev slovenskih grobov in tisočev porušenih slovenskih domačij.
Robottijev vojak je ubijal zato, ker je s tem uničeval Slovenca, komunist pa požiga, ropa in mori zato, ker je to sestavni del njegove satanske ideologije. Ker Slovenci nimamo proletariata, tega semena za komunistično revolucijo, ga je treba ustvariti. Narodu čvrstih, globoko v duši zasidranih tradicij, narodu samozavestnih kmetov in cvetočih domov, narodu, ki poseduje milo domačo pesem, globoko vero v Boga in poštenje, temu narodu je treba vse to bogastvo duše uničiti. Moralno in materialno ga je treba streti, sleherni čut človečanstva in bratstva je treba v njem ubiti. Iz ponosnega in samozavestnega slovenskega kmeta, živečega v ugodnih socialnih prilikah, mora nastati berač, slovenski razumnik naj postane proletarec, skratka ves slovenski narod naj postane narod bednih nemaničev, narod duhovno in gmotno uničenih, izmozgan in izropanih ljudi. In iz te bede Slovenec ne bo našel drugega izhoda kakor v boljševiški revoluciji: omotičen se bo predal razburkanim valovom anarhije, kjer bo dokončno izgubil še tisto, kar mu je ostalo.
Zato poje partizanski pesnik Matej Bor:
»Razpnite čez ves svet vešala,
vaš bog so: rop, požig, umor!
Ruši! Razdiraj! Hura!«
Zato torej ubijajo komunistični razbojniki Slovenca, ki noče postati proletarec, zato uničujejo vso zasebno in javno imovino naroda, požigajo domove in cerkve, rušijo mostove, železniške naprave in ceste, razdirajo domače delo in industrijo; saj poje isti pesnik naprej:
»V temelje, oboke — bombe, ekrazit,jutri — rdeči inženirji, novi svet gradit!«
In res, sadovi tega divjanja so tu, v slovenskem narodu vstaja iz krvi in ruševin brezdomni človek, slovenski proletarec. Tudi to je res, da ga je le komunizem ustvaril, to mi vsi priznamo, načrtno in hote ga je ustvaril, kajti to naj bo tisti breznarodni proletarec, tisto nujno potrebno anarhistično seme.
Toda glej, ta človek ne vstaja kot omotična ovca, ki se brez odpora preda volku revolucije, ne, iz prelite slovenske krvi vstaja narodni osvetnik, genij slovenskega naroda, ki je našel samega sebe v tistem usodnem trenutku, ko bi moral postati seme komunistične revolucije.
In ta človek je danes prijel za orožje. Prijel je za ponujeno roko, ki mu jo je v najusodnejšem trenutku podal veliki nemški sosed z jasno zavestjo in voljo, da iz slovenskega naroda ne bo nastalo nikdar proletarsko sovjetsko ljudstvo!
In že danes je podana možnost, da vsak Slovenec brez izjeme, predvsem pa tisti, ki je doslej često razumljivo okleval v skladu s svojo narodno častjo in po klicu dolžnosti doprinese svoj dolžni delež za skupno narodno revolucijo. Danes končno sme domobranska revolucionarna misel neomadeževano vzplamteti in zajeti srce vsakega izmed nas.
Danes se končno smemo boriti proti komunizmu ne samo zato, ker ta grozi našemu življenju, ampak predvsem zato, ker je internacionalni komunizem največji sovražnik slovenstva, zato, ker smo Slovenci in hočemo to tudi ostati!
Slovenska narodna revolucija, katere prvi nositelji smo mi, domobranci, in po domobranstvu ves slovenski narod, mora zmagati nad našim največjim notranjim sovražnikom — komunizmom.
Janko Jankovič
Ni komentarjev:
Objavite komentar