A pustimo to zanekrat obstrani, ker bomo tudi to še obdelali. Nas bolj zanimajo tiste trditve, ki so usmerjene zoper dr. Drobniča v smislu, da si je treba njegovo "soudeleženost" v UDBI razlagati glede na njegovo delovanje in na njegove misli in zapise. Zanimajo nas trditve, da je dr. Drobnič premalo storil za "boj" proti komunizmu oz. ga celo oviral. Torej trditve, da se njegovo domnevno sodelovanje z UDBO, še vedno odraža v njegovem delovanju.
Te trditve more izreči le nekdo, ki nikdar ni imel opravka z dr. Drobničem, torej nekdo, ki še nikoli v življenju ni poslušal njegovih govorov in še nikoli v življenju ni držal kakšnega njegovega besedila v rokah in ga bral. To izgovarjajo ljudje, ki nikdar niso imeli opravka z NSZ, ne poznajo njenega poslanstva in ne poznajo delovanja njenega nekdanjega dolgoletnega predsednika dr. Drobniča.
Je res kaj na tem, da bi dr. Drobnič kakor koli pešal v odločni borbi zoper komunizem? Nikakor! V post-osamosvojitveni Sloveniji je on edini človek, ki je jasno in glasno, brez vsakega ovinkarjenja postavil reči na svoje mesto.
Za primer navedimo neko točko preloma, ob kateri se more zlomiti vsaka načelnost. To je zloglasna domobranska prisega, ki jo komunisti radi vlačijo naokrog, domnevni protikomunisti in domnevni desničarji, pa omedlevajo pred njo. Domobranska prisega namreč zelo podobno deli anti-komunistični tabor na kontemporarni slovenski desnici. Ob njej se ljudje razdelijo v dva tabora. Eni direktno obsodijo prisego, kot to počno komunisti sami, drugi jo označijo za vsiljeno in "žalostno", tretji pa jasno in glasno povedo, da v njej ni nič spornega. Prvi dve skupini tako pristaneta v prvem taboru, tretja skupina pristane v drugem taboru. Če se ozremo po obeh taborih kmalu uvidimo, da so v prvem taboru identični ljudje, kot so tisti, ki napadajo danes dr. Drobniča. V drugem pa so ljudje, ki ostajajo dr. Drobniču zvesti, ker poznajo njegovo delo. Prvi tabor ni domobranski, je liberal-demokratski, drugi tabor je tradicionalističen in domobranski.
Vzemimo torej prisego spet malo pod drobnogled. Vzemimo torej, kaj o njej piše dr. Drobnič in kaj o njej pišejo drugi avtorji, npr. dr. Griesser-Pečarjeva, ki jo tako radi nosijo po rokah.
Dr. Pečarjeva v svoji knjigi "Razdvojeni narod" posveti poglevje tudi domobranski prisegi, a nas takoj zmoti že naslov: "Prisega - tragika domobranstva", ki že nakazuje kaj lahko pričakujemo od besedila v tem poglavju. V neki popolnoma nepotrebni "nepristranskosti" začne poglavje s trditvijo, da si stojita nasproti dve razlagi vprašanja, komu so prisegli domobranci. To vprašanje je nesmiselno in popolnoma nepotrebno. Kdor premore pisati debele zgodovinske knjige, bi najbrž utegnil brati tudi kratko besedilo, ki je jasno kot beli dan. A dr. Pečarjeva očitno tega ne jemlje tako. Namesto tega, raje v svoje besedilo vključi še nekaj popolnoma nesmiselnih vprašanj, ki naposled zatemnijo besedilo prisege do te mere, da izgleda kakor, da avtorica sploh ne govori o istem besedilu, kot bralec, ki skuša ugotoviti njen pogled na prisego. Naprej poda nekaj podobnih priseg drugih protikomunističnih enot v Evropi in se še vedno vrti okrog vprašanj, ki niso na mestu in ne morejo doprinesti k jasnemu odgovoru. Kot piko na i, pa se potem še več dolgih strani sprašuje o tem ali je nadškof Rožman bil na prisegi ali ne, kakor, da bi bilo to kakorkoli relevantno pri odprtem vprašanju o sami domobranski prisegi. Kdor prebere celotno poglavje, na koncu nima odgovora, temveč le še več nesmiselnih vprašanj, ki tam stojijo le zato, da bi ob prisegi še naprej zbujala povsem neupravičene dvome.
To besedilo, pa je na žalost, glavna referenca ravno teh demokratarskih "antikomunistov", ki slovenske kontra-revolucije ne jemljejo za svoje v tisti meri, da bi jo razumeli, da bi nanjo gledali v tistem kontekstu, ki ni zgolj hladno-zgodovinski in ga moremo presojati glede na neke zgodovinske potvorbe anglo-ameriških zmagovalcev in njihovih celinsko-evropskih lakajev. Dr. Pečarjeva presoja prisego iz točno določenega vidika, ki se mora pokoravati dvema "zgodovinskima" ugotovitvama, 1) vse kar je povezano z nacisti je slabo, in 2) komunisti so bili na zmagovalni strani, zmagovalna stran je dobra. Ti dve zgodovinski ugotovitvi sta točno prikrojeni in izdelani za potrebe vzdrževanje zmagovalnega mitosa anglo-amerikansko-sovjetskega zavezništva, ki je pogazilo Evropo, na vsaj povsem isti način kot je to storila Nemčija 1939-1945, in pahnilo celotno vzhodno Evropo v kremplje komunistom. Zato tudi ti, ki jemljejo "Razdvojeni narod" za svojo malo biblijo in iz nje črpajo svoje poglede na domobrance in celotno slovensko kontrarevolucijo, nje ne morejo jemati v pravi luči in v pravem kontekstu, temveč jo jemljejo z nekim zunanjim, umetnim pogledom, ki ga (nevede) slika dr. Pečarjeva.
Zato poslušamo iz desne strani: prisega je bila izsiljena, prisega je bila sramota, prisega je bila neupravičena. Zato neki obskurni komentatorji pišejo pikre tvite na račun slovenske kontrarevolucije, Cerkve in ob nedavni zmedi, ki jo je vnesel Leljak, tudi na račun dr. Drobniča.
Kako pa piše o prisegi dr. Drobnič? Dr. Drobnič je gotovo edini človek v postkomunistični Sloveniji, ki jasno in glasno, brez vsakega ovinkarjenja in nepotrebnih hlinjenih spraševanj, postavi stvari na svoje mesto. V zborniku "Slovenska duhovna in politična drama 20. stoletja", na strnjen in enostaven način pojasni prisego in pokaže, da ni prav nič sporna. Njegovo pojasnilo, pokojni nadškof Perko pospremi z besedami:
"Anton Drobnič dobro razloži, kako je bil odpor proti komunističnemu nasilju edina alternativa slovenskih katoličanov. Zavrne tudi vse očitke kolaboracije: domobranci so bili prava slovenska vojska."
-France Perko, 2007
Nadškof Perko s tem pokaže na jasnost in nedvoumnost Drobničevega besedila, ki je izvrstno, saj ne išče nepotrebnih vprašanj in umešča prisego v pravi kontekst, ker se zaveda celotne slike. Bi mar nadškof lahko isto trdil, če bi predenj postavili poglavje o prisegi iz dr. Pečarjeve knjige? Zelo dvomim.
Kaj pa je tako odličnega v Drobničevem prispevku v omenjenem zborniku? Najprej naniza jasne točke, kako se je v Sloveniji začelo, potem pa se sooči z raznimi miti, ki jih še danes mečejo med nas tako levi, kot desni.
"Popoln poraz partizanov je maja 1945 preprečil prihod Jugoslovanske armade."
"Ostala jim je samo oborožena samoobramba. Ta pa je bila možna samo s soglasjem okupatorja, ki je imel obveznost, da skrbi za življenje in varnost prebivalcev okupirane dežele. Če tega sam ni mogel ali ni hotel, je bil po mednarodnem pravu dolžan to prepustiti domačim, t.j. slovenskim oboroženim silam. Vaške straže in slovenski domobranci zato niso bili del okupatorjevih sil, ampak so po določbah haaških konvencij bili domača, torej slovenska oborožena enota."
"Pravijo, da je bilo v gozdovih dovolj prostora tudi za nekomunistično vojsko. ... V Sloveniji je bila v gozdovih tudi nacionalna ilegala, slovenski četniki. Partizani so jih napadali vsaj tako srdito kot druge in ujete četnike so prav tako zverinsko pomorili."
"Že leta 1938 so komunisti oznanjali nujnost "narodno osvobodilnega boja". Seveda ni šlo za boj proti okupatorju, saj še ni bilo niti vojne, kaj šele okupacije, ampak za ljudsko osvobodilni boj, za razredno revolucijo."
"Kljub temu so partizani tudi mnoge katoličane prevarali z razglašanjem boja proti okupatorju. Slišali so velike besede, ki so godile jihovim čustvom, krvavih dejstev niso videli. Takšne gromovite besede so tudi očitek kolaboracije in očitek prisege okupatorju, ki ju nekdanji nosilci komunističnega nasilja in njihovi nasledniki vztrajno ponavljajo še danes."
"Prazen, vendar trdovraten je tudi očitek prisege. Še nedavno smo slišali trditev, da je 'protikomunistična stran prisegla zvestobo okupatorju'. Mišljena je bila domobranska prisega 20. 4. 1944. Slovenski katoličani ob takem hudem očitku navadno samo otrpnejo. Največ, kar zmorejo, je ugovor, da so bili domobranci k prisegi prisiljeni in zato ni bila veljavna.
Res so bili prisiljeni posamezno in skupno, sum je celo, da so Nemce k taki prisili nagovorili komunisti. Bolj pomembni pa so vsebinski razlogi. Predvsem je treba vedeti, da prisega ni politično, ampak čisto pravno dejanje: je enostranska izjava volje, za katero veljajo posebna pravila razlage. Najprej je treba upoštevati besedilo prisege, iz katerega se jasno vidi, da so domobranci bila posebna enota s svojimi poveljniki in ne sestavni del okupatorjevih oboroženih enot. Domobranci so prisegli, da bodo zvesti in pokorni 'svojim nadrejenim' - to so bili slovenski oficirji, zapriseženi suverenu Jugoslavije - in ne poveljniku nemških oboroženih sil. Iz besedila je jasno, da prisega velja samo za boj 'proti komunizmu in njegovim zaveznikom', torej samo proti komunističnemu nasilju v Sloveniji in ne proti osvobodilnemu boju. Neločljivost enega od drugega pa ni bila njihova stvar, ampak krivda aprtizanov, ki so revolucijo skrivali za masko osvobodilnega boja in tega še danes ne znajo ali nočejo ločiti. Zavezniki komunistov so bili krščanski socialisti in drugi 'sopotniki partije' in ne morda zahodne države, kot bi radi prikazali nekdanji politični komisarji. Te niso bile zaveznice komunizma, ampak mednarodno priznane sovjetske države. V Sloveniji, kjer so se bojevali domobranci, njihovih vojaških enot tudi ni bilo. V prisegi je jasno rečeno, da se bodo domobranci bojevali 'za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope' in ne za kaj drugega. Jasno je, da slovenska domovina v svobodni Evropi nikoli ni bila vojaški ali politični cilj fašistično-nacistične agresije v Evropi.
V prisegi so tudi besede o 'skupnem boju' z nemškimi oboroženimi silami, ki pa prav v ničemer ne spreminjajo osnovnega besedila, ciljev in narave domobranske prisege. Predstavljajo samo izjavo lojalnosti, ki jo dovoljujejo haaške konvencije, kadar okupator dovoli domače oborožene sile. Besede o 'skupnem boju' pa tudi razločno kažejo, da ni šlo za eno samo, ampak za dve različni vojski pod različnimi poveljstvi, in da prisega zvestobe prvi ni prisega zvestobe drugi.
Drugo pravno pravilo za razlago prisege je, da jo je treba razlagati tako, kot so jo razumeli tisti, ki so jo dali. Domobranci pa svoje prisege o zvestobi in pokorščini svojim nadrejenim v boju za svojo slvoensko domovino nikoli niso razumeli drugače, kot je bila izrečena. Če jo drugi razumejo drugače, je pravno brez pomena. Da ni šlo za prisego zvestobe okupatorju, izhaja tudi iz tretjega razlagalnega pravila, ki pravi, da je prisego v dvomu treba razlagati v korist tistega, ki jo je dal, da se je s prisego raje zavezal manj in ne več.
Jasno je torej, da domobranska prisega ni prisega zvestobe okupatorju, Nemčiji ali Hitlerju. o tem so že dolgo enotni tudi različni strokovnjaki, ki so to prisego raziskali kot zgodovinarji ali pravniki, med novejšimi tudi dr. Boris Mlakar ('Slovensko domobranstvo'. Ljubljana 2003, str. 291-329). Pomembno dejstvo je tudi to, da so se o besedilu prisege z Nemci trdo pogajali slovenski oficirji, zapriseženi Jugoslaviji, da je besedilo nazadnje odobrilo tudi poveljstvo Jugoslovanske vojske v domovini, da mu niso nasprotovali slovenski politki in ne škof dr. Gregorij Rožman, ko so se prepričali, da ne gre za prepovedano prisego zvestobe okupatorju. Vsaj toliko narodne zavesti in ponosa jim moramo priznati, da besedila prisege ne bi odobrili, če bi menili, da gre za prisego okupatorju."
-Anton Drobnič, 2007
To je le nekaj odličnih odlomkov iz njegovega prispevka k omenjenem zborniku. Potem pa so tu še vsa druga njegova besedila, ki posežejo veliko globlje, kakor si drznejo kakšni posvečeni zgodovinarji ali protikomunisti liberal-demokratskega tipa, ki danes napadajo dr. Drobniča. Od teh naj navedem npr. samo intervju na nacionalni televiziji, kjer je trojico komunistov na nasprotni strani, postavil pred kruto resnico: partizansko nasilje stokratno odtehta italijansko nasilje, slednje pa je bilo tudi le produkt iracionalnega partizanskega boja. Opozoriti moram nujno tudi na dr. Drobničev intervju v Zavezi leta 2014, ko, kot nihče nikoli poprej, jasno pravi, da upor proti okupatorju ni državljanska dolžnost, da je to gola laž. Pravi pa tudi, kar nismo slišali nikoli poprej iz ust nobenega posvečenega zgodovinarja ali intelektualno nadobudnega liberalnega proti komunista, da ni res, da bi bila kolaboracija zločin, ki mu ni primere. Sploh ne! Neprimerljivo večji zločin je umor, tako po tedanjem kazenskem pravu, kakor po današnjem. To smo tudi na tem blogu razvijali naprej in navedli npr. obstoječ kazenski zakonik.
Kdo, le kdo, je kdaj načel vsaj podobna vprašanja? Kdo je smrtno ranil sintagmo "zločin je zločin", ali "kolaboracija je zločin"? Kdo si je upal jasno povedati kaj takšnega? Nismo ga še slišali! Dr. Drobnič je odstiral in še odstira vprašanja, ki se jih tako zelo posvečena, liberal-demokratska desnica, neprestano izogiba. On sam vrača domobranstvu ugled in ga celo povzdigne.
Seveda pa je to trn v peti vsem tistim, ki jih domobranci nič manj ne motijo kot menda partizani. To so tisti hlinjeni indiferentneži, ki iz nekih nesmiselnih, in v resnici padlih, vzgibov želijo lustrirati Slovenijo tako, da bo iz naroda izginila vsaka sled domobrancev in partizanov. Oni omalovažujejo slovensko kontrarevolucijo, ker si želijo neko novo demokratarsko Slovenijo, ki ne bo razčistila svoje zgodovine, temveč z njo indiferentno presekala, ter gradila nov narod, tako, kot je gradil nov narod, komunizem sam. Zato sta dr. Drobnič in prof. Stanovnik prvi žrtvi jastrebov, ki v njiju vidijo "sveti kravi", ki ju morajo "zaklati", da bi smeli graditi nov red liberalne družbe in njenih padlih idej.
Mi vidimo v tem pravi obraz in zato zavračamo vsako obtožbo, ki se nanaša na dr. Drobniča, ter mu izrekamo svojo lojalnost, ki jo bomo utemeljevali še naprej s prispevki na tem blogu.
-NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar