Roosevelt izdal Evropo boljševizmu (1944)

Objavljeno v tisku 17.8.1944

Roosevelt izdal Evropo boljševizmu

      

Oster napad ameriškega senatorja na prezidentovo zunanjo politiko. »Ali je šla Severna Amerika zato v vojno, da bi moskovska diktatura zavladala nad Evropo?«

      
Lizbona, 9. avgusta . V ameriški politiki ne gre vse tako, kakor bi si Roosevelt želel, čedalje bolj se množi število politikov in časnikarjev, ki razkrinkavajo prezidentovo zunanjo, še prav posebno pa njegovo sedanjo vojno politiko. Značilno je pri tem to, da napadi ne izvirajo samo iz vrst Rooseveltovih političnih in osebnih nasprotnikov, ampak celo iz krogov njegove lastne stranke. To velja zlasti za senatorja Bridgesa, ki je v USA zmerom slovel za zagovornika intervencionistične smeri v ameriški mednarodni politiki.
        
Senator Bridges je te dni Roosevelta zelo ostro napadel v senatu. Očital mu je, da je prevaral ne samo ameriško javnost, ampak tudi ameriški parlament. »Roosevelt,« je vzkliknil Bridges, »ne zastopa več severnoameriških koristi, ampak se je dal vpreči v Stalinov politični voz.« Sicer pa citirajmo rajši ameriški časopis Washington Times Herald. Po njegovem poročilu je senator Bridges izvajal v senatu:
         
»Gospod prezident! Ozračje je bilo zmerom polno visoko donečih krilatic iz vaših ust in izpod vašega peresa. Toda zdaj iz bogve kakšnega skrivnostnega vzroka molčite. Resnica je, da prvič v severnoameriški zgodovini milijoni severnoameriških mladeničev in mladenk, mož in žena nič več ne vedo, zakaj naj se bore, in da se od njih zahteva, naj se žrtvujejo za dieal, ki je izgubil svoj zvenk, smisel in ugled. Po Teheranu sta atlantska listina in proglasitev štirih prostosti postali votla fraza. Ali je šlo severnoameriško ljudstvo zato v vojno, da bi si dalo vsiliti boljševizem kot vzor za severnoameriški način življenja? Ali pa zato, da bi moskovska diktatura zavladala nad Evropo, ali pa, da bi si dalo predpisovati svoja načela po angleškem ministrskem predsedniku in po moskovskem diktatorju?«
           
»Takoj po moskovski konferenci zunanjih ministrov,« je nadaljeval Bridges »je Stalin izvršil celo vrsto samovoljnih političnih dejanj, od katerih pomeni vsaka posebej neizpodbitno kršitev načela o sodelovanju, načela, ki ga je bil Stalin sam podpisal.«
          
Senator Bridges je nato naštel dolgo vrsto enostranskih sovjetskih dejanj, pričenši pri moskovskih razgovorih z Benešem in poljskem sovjetu, ki ga je ustanovil v Moskvi, pa do boljševiških političnih manevrov v Alžiru, v spodnji Italiji in Srbiji. Sleherni od teh sovjetskih sunkov je odnose med  »velikimi štirimi« bolj obremenil. »23. februarja t. l. je Churchill proglasil svoje popolno soglasje s Stalinom v poljskem vprašanju, 3. aprila t. l. je pa zunanji minister Hull slavil atlantsko listino kot smernico za uresničenje bodoče svetovne varnosti in za preprečitev bodočih napadov. Kakšen je pa dejanski položaj? Ne Washington ne London se ne upata postaviti po robu docela samovoljnemu moskovskemu početju, ki se roga vsekm skupnim dogovorom o vzajmnem sodelovanju. Moskva postavlja svoje zahodne zaveznice enostavno pred dovršena  dejstva.
         
»Ali to pomeni, gospod prezident,« je vprašal nato Bridges, »da ste izgubili iniciativo v zavezniškem svetu? Ali ste zato dopustili napade na atlantsko listino, ki ste jo sami pomagali ustvariti kot nedotakljiv politični testament? Ali mar tudi zato nič več toliko ne govorite o trajnosti miru?«
       
Senator Bridges je potem prebral časopisna poročila, po katerih snujeta zdaj tako Roosevelt kakor Stalin mir, ki more trajati le eno pokolenje. »Ali to pomeni, gospod prezident,« je vzkliknil senator Bridges s povzdignjenim glasom, »da so vas, prezidenta mogočne severnoameriške države, prisilili kompromitirati ideal trajnega miru? Še enkrat hočemo slišati iz vaših ust, da je naš najvišji cilj mir na zemlji. Vaš trdovratni molk zbuja med nami čedalje večji strah, da ste že zapravili našo pravico o tem, da bi mogli sami odločati o sebi, in da nimate več svobode, propovedovati in zastopati naše ideale. Vaš molk še pomnožuje naše zle slutnje. Vaš molk je postal za nas poniževalen. Stalin govori in vi molčite. Vemo, da postavljate na kocko vso našo bodočnost in bodočnost povojnega sveta, ko se podrejujete Stalinu, na kar ne bo narod Severne Amerike nikdar pristal. Zakaj molčite? Zato, ker pošasti, ki ste jo pomagali priklicati, ni moči več ukrotiti in svobodno divja, kakor se ji zdi?«
         
Washington Times Herald, ki prinaša Bridgesov govor, mu dodaja tudi lasten komentar. V njem ugotavlja, da je Bridgesov govor podrl jezove in da je pričakovati, da se bo tudi konggres (t.j. skupno zasedanje senata in reprezentačne zbornice; najvišji politični forum v USA, op. ured.) ukvarjal s kapitulacijsko politiko Združenih držav nasproti Moskvi. »Kaj hudiča naj nam ta vojna sploh prinese, če jo dobimo?« se izprašuje washingtonski list. »Ne pitajte nas s svetohlinskim blufom o štirih prostostih ali drugih puhlih posploševanjih iz svoje brošute o novi volivni kampanji!«
        
Takšna in podobna vprašanja, pravi list, si bodo zadajali člani kongresa. »Senator Bridges,« končuje Washington Times Herald svoja izvajanja, »je bil prvi, ki je imel pogum, pokazati s prstom na Roosevelta kot tistega, ki je odgovoren za mednarodni kaos prelivanja krvi in prelomljenih obljub.«

     
Senator Styles Bridges (9.9.1898 - 16.11.1961)