Govor prezidenta Leona Rupnika na dan sv. Ahaca

Glejmo samo na narod in njegovo bodočnost!

      

Klic predsednika generala Rupnika ob prazniku slovenske vojaške slave, na dan sv. Ahaca.

         
Slovenci in Slovenke!
    
Slovenska mladina!
       
Okrog dve stoletji so turške armade naskakovale Evropo in prinašale narodom evropskega jugovzhoda nedopovedljivo trpljenje.
              
Tudi naša ožja domovina — prav posebno pa Dolenjska — je morala prestati mnogo nadlog. V nekako petdesetih letih je bilo preko 200.000 Slovencev deloma pobitih, deloma odvedenih v sužnost; cele pokrajine so bile opustošene in neštevilne slovenske domačije razdejane.
              
Dolgo je trajalo, preden so se evropski narodi zedinili in ojunačili, da bi se obranili turške nevarnosti in pahnili sovražnika nazaj.
          
Tudi naši slovenski predniki so se uvrstili med borce, da so tako zadostili svoji dolžnosti, ki so jo imeli do naroda in domovine. Bilo jim je usojeno, da so se prav posebno odlikovali v odločilni zmagi.
            
Bilo je na dan sv. Ahaca, dne 22. junija 1593. leta, ko so naši hrabri predniki pod poveljstvom kranjskega grofa in cesarskega generala Andreja Turjaškega ter kranjskega plemenitnika Adama Ravbarja v naglem pohodu pohiteli rešit trdnjavo Sisek. Presenečenje, ki ga je izvršilo le 4—5000 mož, je bilo popolno.
            
Sisek je oblegalo 38000 mož močna turška vojska pod poveljstvom izredno brezobzirnega bosanskega paše Hasana-paše. Ta je nagnal 10000 mož v trikot med rekami Sava—Kolpa—Odra, da bi se z njimi zoperstavil prodirajočemu Turjačanu. Toda v bitki, ki je trajala samo eno uro, so bili Turki popolnoma potolčeni. Le okrog tisoč mož se je rešilo. Večina Turkov je utonila v Kolpi. Med njimi je bil tudi sam Hasan-paša.
            
Tako je bila izvojevana odločilna zmaga, ki je rešila za obrambo važni Sisek in za vselej odstranila turško nevarnost od zapadne Hrvaške in slovenskih predelov.
         
Krščanska Evropa je znova zadihala. V naši domovini pa je zavladalo največje veselje, ki je našlo izraza v vročih zahvalnih molitvah za čudežno zmago. V ljubljanski stolnici in v cerkvi sv. Ahaca pri Turjaku sta bili ustanovljeni ustanovni sv. maši na čast sv. Ahacu v spomin na uničeno turško nevarnost in za krepitev krščanstva.
          
In danes praznujemo spominski dan te zmage. Slovesno ga praznujemo vsi, prav posebno pa naše hrabro, mlado Slovensko Domobranstvo.
           
Zakaj so dogodki, ki so se za slovenski narod tako slavno in častno odigrali pred 351 leti, tudi za sedanji rod važni? Zakaj praznujemo 351. obletnico onih junaških časov in jih kličemo v spomin prav posebno naši mladini?
          
Tudi takrat so ogrožale Evropo, vso krščansko kulturo in civilizacijo horde, ki so pridrle iz stepe.
             
Tudi takrat so se dvignili k boju skoraj vsi evropski narodi, da bi obvarovali svojo staroslavno, pa vendar vedno mladostno ustvarjajočo celino.
       
Tudi takrat so nosili nemški vojaki glavno težo obrambe in nemški vojskovodje so vodili vojsko, ki je bila sestavljena iz mnogih narodov, — in zmagali, kakor so že tudi prej vselej evropski narodi premagali velikanske horde, ki so iz stepe naskakovale Evropo.
        
Tudi takrat so končno bili pri sovražniku janičarji kakor so danes v našo sramoto slovenski izmečki v hlapčevski ali biriški službi židovskega boljševizma in židovskega gangsterstva, da svoj lastni narod morijo in svojo lastno deželo ropajo in pustošijo.
           
Navzlic vsem podobnostim pa je razlika med tedanjim in današnjim bojem temeljna.
            
Tedanji sovražnik je bil hraber, divji in grozen. Hotel je osvajati, pripeljati nas k svojemu bogu, povsod je hotel zasejati seme polmesca. — Sedanji sovražnik — žid — pa je strahopeten, podel in zahrbten. Ne bori se sam. Zastrupil in poneumil je druge narode, da se zanj tepejo, zanj krvavijo in zanj mrjo. Ne zasramuje samo vere v Jezusa Kristusa, temveč tudi vse druge vere. Da; vsem, ki niso Židje, odreka pravico do verovanja v Boga. Zakaj samo Židje naj bi bili izvoljeno ljudstvo, ki bi mu morale biti na razpolago vse dobrine, vse zlato in vsi užitki zemlje. Mi vsi drugi pa naj bi bili po njihovem zapisani satanu in bi kot živali morali biti vpreženi v židovski jarem. Zločinski sadizem Židov in uničevalni bes narodov, ki jih vodi židovstvo, gresta zato že preko nesmisla in sta brezmejna Otroci, žene, starci, bolnišnice, šole, cerkve, cela mesta, staroslavni kulturni spomeniki največje, vrednosti, z eno besedo, vse, kar je človek in človeško in ne Žid in židovsko, mora biti pomorjeno, mora biti porušeno, pa naj je z njimi skupaj ali pa proti njim!
           
Tako upa lakomna in oblastiželjna židovska zver, d a bo postala gospodarica nad vsemi narodi na zemlji in si tako izsilila obljube svojega namišljenega »svetega pisma«. Ta pohlep je edini veljaven židovski zakon.
          
Tudi malemu slovenskemu narodu židovsko besnenje ne misli prizanesti. Če bi zmagal Žid, bi z drugimi narodi počasi izginil tudi naš narod.
          
Ker pa, je pravi, resnični, pravični in vsemogočni Bog, ki ga nosijo v svojih srcih častiljubni, pametni, pravicoljubni in hrabri ljudje in narod, bo On, pa čeprav po najtrši preizkušnji, izbral te narode, da bodo na zemlji v blagor človeštva hodili Njegova pota.
                 
Glejmo, da bomo med njimi tudi mi!
                
Na temeljih, ki ohranjajo in dajejo življenjske sile našemu narodu, strnimo vse svoje pozitivne, tvorne narodne moči v enoto! Glejmo samo na narod in njegovo bodočnost; vse drugo pustimo na strani. Časi so težki; zmagovati jih moremo le strnjeni in disciplinirani. Ne vemo, kaj nam more Previdnost še nameniti. Eno pa je gotovo! Vse težke preizkušnje in vse težave bomo lažje prestali in vse se bo za nas tem bolj ugodno izteklo, čim bolj bomo strnjeni in enotni. Za sebičnost, sumničenje in nezaupanje med nami ne sme hiti prostora. Kdor s pozitivnimi sredstvi dela za narod v najtežjih časih narodu le koristi! in pri tem delu je treba zares vse poštene sodelavce združiti v enoto. Naj bi med nami ne bilo nikogar ki bi zaradi ozkosrčnih, po strankarstvu in klikarstvu dišečih strasti moral vzeti nase prokletstvo, ki bi mu ga zgodovina slovenskega naroda sicer naprtila.
           
Kot pred 351 leti, tako bo tudi v tej borbi božja Previdnost popeljala k zmagi one narode, ki bodo v službi Dobrega in pravice zastavili vse svoje moči in do kraja izpolnili svojo dolžnost. Na tej osnovi šele more dobiti vse naše delo in ves naš trud svoj smisel.
        
Kakor je dolžnost vsakega, po židovsko - boljševiški zaroti ogroženega naroda, za zmago Dobrega moliti, delati, boriti se in v to zmago tudi verovati, tako veže ista dolžnost vsakega Slovenca, še več. Mi moramo poleg tega še ustvariti enotnost! Tako bomo tudi mi deležni blagoslova, ki bo brstel iz zmage.