Bolezen slovenskega naroda (1943)

O bolezni slovenskega naroda

    

Govor ravnatelja Dolenca na protikomunističnem zborovanju v Novem mestu dne 28. novembra 1943.

     
Ko sem pred tremi dnevi dobil povabilo, naj danes govorim tukaj na protikomunističnem zborovanju, sem ravno prebiral Malovo Zgodovino slovenskega naroda. Bral sem odstavek, kako so v začetku minulega stoletja sodili tuji pisatelji o nas. Kakor veste, so bili naši kraji od 1809 do 1813 pod francosko okupacijo. V nekem oziru je bila torej tista doba podobna naši. Takrat je živel v Ljubljani francoski pisatelj Charles Nodier, ki je urejal uradni list Telegraphe officiel. Ko so v jeseni 1813 Francozi zapuščali naše kraje, je 15. septembra 1813 napisal Nodier v uradnem listu označbo prebivalcev Ilirije, kamor smo spadali tudi Slovenci do Save, označbo, ki jo še danes beremo s ponosom. Takole pravi o Ilircih:
      
»Bilo je to ljudstvo brez morilcev, brez tatov, brez slabih ljudi, mogel si — kakor pravi benečanski pregovor — teh šestero ilirskih pokrajin prepotovati z denarjem n  dlani. Bil je to narod, ki smo ga skoraj morali šele učiti rabiti ključavnico in zapah, ki pa je z neomajljivo neustrašenostjo odklonil giljotino — sploh najboljša družba dobrih ljudi, ki jih je Bog postavil na zemljo; sredi med njimi bi si želel umreti.«
      
Kljub svoji preprostosti so bili naši predniki, kakor pravi Nodier, »izobraženi v vseh vprašanjih, ki se tičejo prave sreče in prave slave narodov«.
      
In osem let pozneje je isti pisatelj označil Kranjca, da je trezen, pobožen, gostoljuben in zmeren v vseh svojih nagnjenjih; revolucija, politična vrenja ali celo hipni neredi so tu neznani; v Ljubljani se po cela leta ne čuje o zločinih.
      
Sedaj se pa vprašajmo, ali se bo tudi o Slovencih v naši dobi moglo zapisati kaj podobnega. Da, tudi sedaj je v Sloveniji večina taka, da se nam — upam — ne bo treba sramovati ne sodbe tujcev in ne sodbe poštenih domačinov. To naglašam takoj v začetku svojega govora. O celoti slovenskega naroda bo pa sodba precej drugačna, nego je bila pred 130 leti. Ali se bo o vseh Slovencih v letih 1941. do 1943. tudi moglo reči, da smo narod brez morilcev? Tisoči in tisoči grobov naših najboljših mož in fantov, žena in deklet bodo molče trobentali, da je bilo v Sloveniji v teh dobrih dveh letih tako strahotno število morilcev, da bi kaj takega o našem narodu nikdar ne bili mogli misliti. Ali se bo o nas moglo reči, da smo bili narod brez tatov? To bo morebiti kdo lahko trdil, saj tat je tisti, ki krade skrivaj, na tihem, pri nas se je pa ropalo pri belem dnevu. Ali ves naš narod odklanja giljotino? Lahko rečemo, da jo, ker del našega naroda mori svoje žrtve z veliko hitrejšim orožjem: s strojnicami. Ali je danes dosti ljudi, ki bi si želeli sredi med nami živeti in umreti? Mislim, da je veliko več takih, ki bi iz naših krajev bežali, kot pred smrtjo, če bi le mogli. Ali se danes tudi cela leta ne čuje o zločinih? O, če bi v Ljubljani postavljali znamenja na krajih, kjer se je storil zločin — koliko križev bi že stalo po ljubljanskih ulicah! Eden teh križev bi nas spominjal, da smo Slovenci umorili tudi svojega bivšega bana, najvišjega predstavnika državne oblasti v deželi, človeka, o katerem tudi pošten nasprotnik ni mogel reči nič slabega.
       
Če torej primerjamo Slovenci sebe, kakršni smo bili pred 130 leti, s tem, kar gledamo danes po naši deželi, komaj moremo verjeti, da smo to potomci istih ljudi, katerih moralni višini so se čudili tujci. Našega današnjega položaja ne moremo drugače označiti nego z besedo: bolni smo! Podobni smo bolniku, ki ga že več nego dve leti razjeda strašna bolezen, tako da se bolnik s strahom ozira v bodočnost, kako in kdaj se bo te bolezni rešil. Ta bolnik gleda v preteklost, ko je bil še zdrav, vesel, poln najlepših upov, in se z bolestjo vprašuje, kaj je vzrok, da je izgubil svoje zdravje in da ga je tako strahotno vrgla bolezen na bolniško posteljo.
         
Težko je človeku govoriti o tej bolezni. Govorjenje ne more imeti drugega namena nego tega, da pomaga bolniku k ozdravitvi. Saj ima v tej strašni zmedi časov skoraj vsakdo izmed nas v obeh taborih svoje sorodnike in prijatelje, saj dostikrat oče in sin nista v istem taboru. Vsi pa vemo, kakšen je bolnik. Ves je ranjen. Če se ga le rahlo zadeneš, ga vse zaboli. Na dotik, ki bi se zdravi zanj niti ne zmenil, reagira bolnik že z glasnim stokanjem. Vendar molčati ne smemo, ker smo trdno prepričani, da Bog tega bolnika ne bo pustil umreti zaradi tega, ker je — hvala Bogu — v bolniku še dosti zdravih snovi, ki bodo premagale bolezen.
     
Bolezen, za katero je naš narod zbolel, je v naši dobi po Evropi zelo razširjena. Kakor je proti koncu minule svetovne vojne zavladala po Evropi tako imenovana »španska« bolezen, tako gre zadnji desetletji po Evropi val komunistične bolezni in se ta bolezen pojavlja sedaj pri tem sedaj pri drugem narodu v težji ali lažji obliki. Vsaka bolezen nastopa v toliko hujši obliki, kolikor bolj je telo oslabljeno po naporih, po pomanjkanju hrane in nehigienskih življenjskih razmerah. Pri nas so bile kali komunistične bolezni sicer že razširjene tudi pred vojno, toda sveži zrak in zdravo gibanje, v katerem smo takrat živeli, nista dopustila, da bi bil narod za to boleznijo resneje zbolel. Prišla pa je sedanja vojna, prišle so razmere, ki so vezale naše moči v boju proti komunizmu, in bolezen se je med nami razpasla tako, da nam jemlje dušno in telesno zdravje, da nam uničuje vse premoženje, ruši in zažiga hiše ter nas spravlja dobesedno na beraško palico. Ta bolezen je delu našega naroda vzela vsako razsodnost. Ne zaveda se, da je svetovna vojna, kjer se merijo milijonske armade z najmodernejšimi tanki in z letali, ne bo odločala v dolenjskih gozdovih. Ljudje pričakujejo neko zlato dobo, neki raj na zemlji, ki ga nikjer ni, najmanj pa tam, odkoder ga ljudje pri nas pričakujejo. Spregovorimo tu odkrito besedo! Med delom naših ljudi vlada neka zaverovanost v razmere na vzhodu, češ, od tam bo prišlo odrešenje.
      
Misleč človek pri tem ene stvari ne more razumeti: kako to, da se ljudje navdušujejo za razmere, katerih nikdo ne pozna? Kako pa je v Rusiji pod boljševiki? Kdo je že ta rdeči raj videl? Vprašaj že kogar koli, vsak bo rekel, da rdečega raja še ni videl, ker pač tudi pred vojno v Rusijo niso nikogar pustili. Zakaj se je Rusija tako zapirala pred Evropo, če je bilo v Rusiji res tako krasno življenje, zakaj niso boljševiki vabili vseh narodov sveta, naj pridejo gledat raj, ki so ga ustvarili? Zakaj so tistega, ki se mu je posrečilo priti v Rusijo, tako skrbno spremljali, da je mogel videti samo to, kar so mu pokazali, da pa ni mogel priti v neposreden stik z ljudmi in da ni mogel brez policijske kontrole študirati in opazovati rdeči raj? Vsak sistem ima kaj dobrega zase, človek je vedno pripravljen učiti se pri sosedu. Toda če ima morebiti sosed eno stvar bolje urejeno nego jaz, zato ne bom na glavo postavil vsega drugega, kar je pri meni bolje ali enako dobro.
         
Pri nas poznamo komunizem v praksi, po naših komunistih. Spoznavamo ga po njegovih sadovih. Ti sadovi so: um ri, ropi, požigi, zlasti pa laž. Ne more se nam zameriti, če se vsi bojimo drevesa, ki rodi take sadove, in če si ne moremo misliti, da bi nas mogli osrečiti ljudje, ki so sejali povsod, kamor so prišli, toliko gorja.
    
Rekel sem, da hodi komunizem po svetu kakor bolezen in da ne prizanese nobenemu narodu, samo da je potek bolezni pri nekaterih narodih ugodnejši nego pri drugih. Zanimivo je, da je to strašno dobo, ki jo preživljamo, napovedal že Krek, in sicer pred 51 leti. Kadar koli berem njegovo pesem Slovenskemu katoliškemu shodu iz leta 1892., vedno se čudim bistremu in pravilnemu pogledu v bodočnost, ki ga kaže Krek v tej pesmi v toliki meri, da se človeku zdi, kakor da je bil Krek navdan s preroškim duhom. V tistih mirnih časih, ko o razmerah, kakršne vladajo danes marsikje po Evropi in tudi pri nas, ni moglo biti niti najmanjšega govora, je svaril Krek:
      

»Nasičen že zrak je grozečih snovi,
oj, čujmo, še p reden vihar se vzbudi!
In glejmo si prošle povesti strašne,
da vidimo grozo bodočega dne!

            
(Krek hoče reči, naj gledamo povest francoske revolucije, če hočemo razumeti prihodnost.)
      

Ozračje soparno
zagatno preti nam
in z grozo viharno
strašeče grozi nam:

           

Oj bliskov žareči trakovi
in treskov bobneči gromovi
in v stokih medleče zemlje
in joka v potokih solze
in svet opustošen in strt
in groza, obupnost in — smrt! ... «

        
Vprašam vas, ali ni to najnatančnejša slika naših dni? Joka v potokih solze, svet opustošen in strt, groza, obupnost in smrt ... Ali moremo k tem besedam reči kaj drugega nego to: Res, to je strahovita resničnost naših razmer.
      
To stvarno napoved je napisal Krek, ki je bil tako veder človek, poln optimizma, poln vere v svoj narod. Če je Krek to pošastno dobo napovedal, je gotovo vedel tudi za zdravilo, ki bo narode pred to strahoto obvarovalo ali jih pa vsaj iz nje rešilo, če bi jih krivi preroki spravili vanjo. Krek je vedel za zdravilo in ga tudi povedal:
        

»Sejmo, sejmo semena
vere v križ rešilni
z golgotskega slemena
med upor grozilni!

               

Sejmo, sejmo semena
Jezusove nade
z golgotskega slemena,
preden vse propade!

         

Sejmo, sejmo semena
Kristusove ljubavi
z golgotskega slemena,
da svet ozdravi!«

         
Vsaka beseda, ki bi jo dodal Krekovemu pozivu, bi bila odveč. V Krekovih besedah je označeno edino zdravilo, ki more ozdraviti nas in vsak narod, zdravila, veljavna za sedaj in za vse čase! Nikdo ne bo nikdar mogel najti nadomestila za to zdravilo. Narodi bodo tem huje bolni, čim bolj se bodo oddaljili od vere, upanja in ljubezni. Tudi mi smo bolni samo zaradi tega, ker smo preveč izgubili stik z njim, ki je Pot, Resnica in Življenje. In kadar bomo vsi o tem živo prepričani, bomo — ozdravljeni.
       
V povratku k resnici, vestnosti in poštenosti je edina rešitev za narode in države — to staro resnico je povedal v čudovito lepi obliki neki srbski pisatelj pred 22 leti v Beogradskem dnevniku z dne 6. novembra 1921 v povesti z naslovom: Bolezen Slave Jugovićeve. Morebiti ste jo že slišali ali brali, pa nič ne de. Vredno jo je slišati dvakrat. Slava Jugovićeva je bila leta 1921. tri leta star otrok, ki je bolehal za vsemi mogočimi boleznimi, tako da so se že bali za otrokovo življenje. Pa pride v polnočni uri, ko so otrokovi varuhi dremali okoli bolnice, star mož k otroku — kakor duh z drugega sveta — in predpiše tole zdravilo:
           
»Kupite v lekarni gram resnice, dva grama vesti in tri grame poštenja, mešajte pa dajte bolnici piti — in čez nekaj ur ji bo bolje in ozdravela bo. Njen organizem je močan, ona ima pogoje za življenje. Samo nesrečnica je okužena z nevarnimi bacili, ki pa bodo vsi poginili od leka, ki sem ga imenoval.«
           
Gram resnice — ali se je že kdaj pri nas z resnico tako strahotno ravnalo kakor v naših dneh? Ne bom našteval neštetih komunističnih laži, rečem samo to: če hočejo komunisti človeka ubiti, ga najprej z lažmi tako oblatijo, da se tistemu, ki jim verjame, zdi povsem v redu, da takega človeka ubijejo. Tako so delali z banom dr. Natlačenom, človekom izredne ljubezni do naroda, poštenim in zelo sposobnim delavcem za blagor naroda, talko so delali s profesorjem Kekom in nešteto drugimi. Ni treba za lažnivost komunistov navesti drugega dokaza kakor njih proglasitev amnestije v Novem mestu. Nekateri ljudje, ki so besedi komunistov verjeli, so to svojo vero plačali z življenjem. Tako na primer profesor Kek. Sedaj partizani širijo vesti, da ni res, da bi bili prof. Keka ubili. Gospodje komunisti, kar dokažite, da je Kek še živ! Pošljite ga v Novo m esto, pa vas bomo na posebnem slavnostnem zborovanju prosili oproščenja, da smo vam očitali laž.
         
Prav na dan, ko sem bil povabljen, da prevzamem ta govor, sem izvedel tole stvar. Naj mi bo dovoljeno, da jo omenim, čeprav se tiče nekoliko tudi moje malenkosti. Neka oseba je izjavila, da so ji malo pred prihodom Nemcev na komunistični komandi v Šmihelu povedali, da so našli seznam talcev, predlaganih Italijanom, s podpisom profesorja Keka, Dolenca in drugih. Jaz sem ta dan prvikrat slišal, da tak seznam obstoja; prvikrat, da ga je podpisal Kek, prvikrat, da sem ga podpisal jaz. Jaz takega seznama nisem nikdar videl in nikdar nisem imel najmanjše zveze z njim. Kdor trdi drugače, prosim, naj kar prinese seznam z mojim podpisom! Če se tako ravna z dobrim imenom bližnjega, če se tako izmišljajo težke obdolžitve, potem ni čudno, če je vse naše javno življenje tako zastrupljeno. Ne pripovedujem tega zaradi sebe; pokazati sem hotel samo na konkretnem primeru, kako brezvestno se laže. Če ne bomo bolj spoštovali resnice, ne bomo ozdraveli.
          
Z vsem komunističnim gibanjem je laž tako neločljivo spojena, da lahko rečemo: Če bi samo en teden vsi ljudje v Sloveniji samo resnico govorili, pa bi bilo partizanstva konec!
         
Naj končam govor o naši bolezni. Morebiti je kaka beseda izzvenela trdo, vendar mislim, da smem reči, da me je vodila želja, govoriti samo golo resnico, ki edina ljudi pomirja in ustvarja med ljudmi zaupanje.
         
Nisem imel v imislih samo partizanov, ko sem govoril o naši bolezni. Če smo bili bolni tudi sami, zdravimo tudi sebe z gojitvijo resnice, vesti in poštenja.
        
Naj končam! V današnjem evangeliju ste slišali v cerkvi besede, ki jih človek vsako leto rad sliši in jih aplicira na svoje težave: »Dvignite glave, ker vaše odrešenje se je približalo!« Iz navdušenega pozdrava, s katerim ste sprejeli v tej dvorani naše domobrance, vidim, da pričakujete od naših domobrancev, da bodo pospešili konec naše bolezni. Konca res težko čakamo, ker nas ta bolezen vsak dan zelo mnogo stane. Za vsako zimo pride pomlad, za vsakim dežjem posije sonce. Tudi za nočjo našega naroda bo zažarelo juitro svobode in veselja, naš narod bo šel v lepše življenje in nad njegovo bodočnostjo bodlo bedeli kot angeli varuhi naši mučenci, naši veliki posredovalci pri Kralju vseh Kraljev!