Boj dveh kulturnih sil (1944)

Boj dveh kulturnih sil

     

Objavljeno v Ljubljani, junija 1944.

Pod besedo kultura navadno mislimo na vse skupne pojave, ki jih opazimo pri posameznih narodih. Pri človeku kot poedincu pa nam beseda kultura označuje vse človekovo udejstvovanje, ki prihaja iz človekove svobodne volje. Torej pomeni najširše njegovo delovno področje in zajame obenem celega človeka, njegovo telesno in duševno udejstvovanje.
      
Krščanska ali zapadna kultura je pa ona, ki je zrasla na grško-rimski kulturi, katero je temeljito prekvasilo krščanstvo s svojim naukom o neumrjočnosti duše, o Bogu in o večnosti. Skratka krščanstvo je položilo versko nravno podlago celemu človeškemu življenju, zato je kulturni ideal zapadnega človeka, da postane čim popolnejša podoba božja. Zato pa je potrebna krščanska vzgoja, krščanski zakon, družina, ljudska nravnost, dobrodelnost, krščanska umetnost in socialna pravičnost. Pod vodstvom Cerkve je dosegla zapadna kultura največje uspehe v srednjem veku in se povzpela do najvišje popolnosti.
     
V novejšem času so začeli razni krivi preroki, razni Marksi trgati iz objema cerkve razne kulturne panoge. Prepovedali so cerkvi vsak vpliv na družino in na vzgojo, zlasti na gospodarsko področje in socialno zakonodajo. Vsled tega je postajala tovrstna kultura zemeljsko usmerjena, ne več duhovno prežeta, zatemnela je človeku pogled v večnost in ga usmerila le v zemeljsko uživanje. Telesu so vzeli dušo. Ni čuda, da je nastala zmešnjava, pravi kaos. Tako materialistično kulturo imenujemo boljševiško ali komunistično.
     
V zadnji španski državljanski vojni je znani komunistični politik Martines Bacio izjavil: V tej vojni gre za borbo med katoliškim pojmovanjem kulture in med novo boljševiško kulturo. Kakor je šlo v španski državljanski vojni za borbo med evropsko in duhovno pojmovano ter med drugo barbarsko, materialistično kulturo, tako se je tudi pri nas boj spremenil v mesarsko klanje med dvema kulturnima silama.
         
Početki te naše državljanske vojne so se začeli pred leti na področju vzgoje, na prosvetnem polju, med književniki, med umetniki in znanstveniki. Šele, ko se je ukoreninilo zmotno pojmovanje nove kulture je prešla borba na politično udejstvovanje. Vidimo, da je bistvo tega boja v razliki med krščansko omiko in komunističnim materializmom. Naša prosvetna organizacija je na to zmoto opozorila že leta 1937. Takrat je vsem prosvetnim društvom razposlala tvarino, ki je bila obvezna za vsa društva in je obsegala:
     
1. Korporacijski sistem na podlagi okrožnice Quadragessimo anno.
       
2. Rešitev socialnega vprašanja v smislu okrožnice sv. Očeta.
    
V istem letu je bilo 126 društvenih predavanj o državljanski vojni v Španiji, kjer so predavatelji v besedi in sliki pokazali na grozna opustošenja komunistov v mestih in vaseh, o požganih samostanih, o oskrunjenih cerkvah in o neštetih zločinih povzročenih od komunistov nad katoliškimi duhovniki in verniki. Marsikdo je tedaj dvomil, saj to je nemogoče, da bi se kot brat nad bratom tako pregrešil. V istem letu je Prosvetna zveza priredila tudi 104 predavanja o preganjanju katoliške cerkve v Mehiki. Fantje in dekleta so na sestankih proučevali osnovne zmote komunizma in boljševizma in kritično proučevali razliko med socialnim redom po nauku katoliške cerkve in med komunističnimi zablodami. Tako je ob izbruhu državljanske vojne ali socialne revolucije pri nas bila mladina, ki se je udeleževala našega prosvetnega dela dobro poučena za kaj gre v tej borbi. Zato se je ta mladina takoj oprijela borbe proti komunističnim tolpam in stopila v vrste vaških straž in domobrancev.
      
Dolžnost naših slovenskih žena, mater in deklet ter slovenskih družin pa je, da doma izvrše duhovno obnovo. Da bomo postavili proti novemu človeku zmote — novega človeka, ki bo nosil podobo božjo na sebi. Le na ta način se bomo pripravili na obnovo naše slovenske zemlje, katero pokriva 15.000 grobov padlih junakov za krščansko kulturo, kjer je porušenih 30 cerkva, okrog 50 prosvetnih domov, teh vidnih hramov krščanske kulture, pa tudi 30 grobov duhovnikov, oznanjevalcev te kulture.
       
Sleherna družina naj izpolni v tem mesecu željo sv. Očeta, željo našega škofa, da se posveti Brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Pripeljimo v slovensko družino zopet Marijo. Ona sama je rekla trem pastirčkom v Fatimi: »Bog hoče, da se svet oklene z vso silo češčenja mojega Srca. In ko bo moje srce prišlo do velike veljave, bo zavladala doba miru med človeštvom.« Tako vidimo je usoda človeštva, usoda krščanske kulture v rokah Matere božje. V usodepolni uri ne smemo preslišati klica božjega! Storimo svojo dolžnost!