"Trditev, da je upor proti okupatorju državljanska dolžnost, je čista laž. Če je država ocenila, da vojaški odpor ni primeren in je kapitulirala, zakaj bi se bili dolžni bojevati državljani? Da je upor upravičen in spoštovanja vreden, je lahko res in je lahko laž. Upravičen je samo pod določenimi pogoji, med katerimi ni zadnja zahteva, da je racionalen, da ima torej realne možnosti za uspeh brez prevelikih žrtev, predvsem pa da upor ne prizadane civilnega prebivalstva, zlasti žena, otrok, bolnih in starih." (Drobnič, 2014)
"Velika večina odporniških skupin, ki so se v Evropi bojevale proti nemški okupacijski oblasti, je spadala med nelegitimne borce, ker niso izpolnjevali pogojev za status legitimnih borcev. Mednarodno pravo jim ni podeljevalo nobene pravice do odpora; tudi iz dolžnosti lojalnosti do lastne države ne izhaja nobeno tovrstno upravičenje. Ta dolžnost namreč prepoveduje le izvršitev kakršnegakoli nelojalnega dejanja zoper lastno državo, ne utemeljuje pa nobene obveznosti oboroženega odpora. Dolžnost okupacijske oblasti, da zagotovi javni red, določa recipročno dolžnost prebivalstva zasedenega ozemlja do poslušnosti prav v tem, da se vzdrži takih nelegalnih dejanj." (Blumenwitz, 2005)
"Prav to so storili OF in komunistični partizani. Čeprav je bila njihova edina pravica razumen in za civilno prebivalstvo neškodljiv boj proti okupatorski vojski, so se v imenu te pravice z boljševiško brutalnostjo razglasili za oblast in uzurpirali vse državne pristojnosti, predvsem tudi pravico do kazenskega sodstva." (Drobnič, 2015)
"Kršitev mednarodnega prava je bilo tudi kaznovanje civilnega prebivalstva, če je to odklonilo podporo partizanom. V prehodnem času, ki sta ga zaznamovali vojna in državljanska vojna, je bila zakonita vlada kralja Petra potisnjena vstran, ni pa bila odstranjena. kot je bilo na drugem mestu že omenjeno, je bila ta vlada še naprej najvišji državni organ, medtem ko so bili uporniki pod Titom do svojega priznanja veleizdajalci v smislu notranje državnega kazenskega prava ter bi jih bila z vidika kazenskega in policijskega prava zakonita vlada lahko preganjala. Enako velja za vse državljane, ki upornike podpirajo in se s tem odkrito upirajo svoji vladi." (Blumenwitz, 2005)
"Zato je kljub vsemu treba upoštevati določbo mednarodnega okupacijskega prava, da sovražnikova stabilna dejanska oblast nad zavzeto deželi po prenehanju bojev postane začasna, vendar zakonita oblast. Sodobno življenje brez zakonite oblasti ni mogoče. Tudi v okupirani deželei je treba naprej živeti in vsak dan skrbeti za varnost ljudi in premoženja, za zdravstvo, za prehrano, za promet in javne komunikacije ter za celo vrsto drugih javnih služb in dejavnosti. Za vse to je dolžan skrbeti okupator, zato mora imeti tudi nujne pristojnosti kot zakonita oblast. Zato tudi vojna in okupacija nista brezpravno stanje, kot prikazujejo komunisti, da bi upravičili svoje nasilje in zločine." (Drobnič, 2015)
"Spoštovanje upravičenega upora je pravilno, izrekati spoštovanje konkretnemu komunističnemu NOB-ju v Sloveniji, ki se je začel in končal z zločinskimi umori več deset tisoč Slovencev in z neznatnimi žrtvami med okupatorji ter nas pripeljal v totalitarno Jugoslavijo, pa je perverznost brez primere." (Drobnič, 2015)
"Na narodovem pogorišču, ki ga je povzročila sovražna okupacija, so pod zaščito okupatorjev sami pobili tisoče Slovencev, z namernim izzivanjem zločinskih okupatorjevih represalij pa odločilno sodelovali pri smrti množice talcev in internirancev, pri požigu stotin slovenskih vasi, šol in cerkev, pri uničenju slovenske kulture, premoženja in gospodarstva. Čez 85 tisoč Slovencev je bilo umorjenih zaradi revolucije, tisoči so bili zaprti in preganjani, ogromno je bilo oropanih vsega premoženja, nešteti tudi časti in spoštovanja. Vse to gorje so opravičevali z lažjo, da Slovenci nimajo nobene druge možnosti in da zato žrtve morajo biti. Svoje zasluge so merili s tem, koliko »žrtev so dali«, kar pomeni, koliko smrti so prinesli Slovencem, ne okupatorjem." (Drobnič, 2015)
"Besede, ki so jih komunisti izgovarjali ali zapisali, je zato treba razumeti v njihovem izvirnem srbskem pomenu. V srbščini besedi »narod, naroden« pomenita »ljudstvo, ljudski«. Seveda komunisti tudi pojma ljudstvo niso uporabljali v njegovem širšem pomenu kot skupnost prebivalcev določene države, ampak v ožjem pomenu kot skupnost preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva, prirejenem za partijske potrebe v skupnost izkoriščanih delavcev in malih kmetov - proletarcev. V partijskem jeziku in dokumentih uporabljena beseda narod torej pomeni izkoriščano ljudstvo, ki se mora z razrednim bojem - revolucijo rešiti vladajočega razreda in samo prevzeti oblast. Narodnoosvobodilni boj zato ne pomeni boja proti tujemu okupatorju za nacionalno osvoboditev, ampak boj za osvoboditev ljudstva - delavskega razreda in prihod na oblast njegove avantgarde - komunistične partije. NOB je torej isto kot revolucija in ne njeno nasprotje." (Drobnič, 2015)
"Prav to so storili OF in komunistični partizani. Čeprav je bila njihova edina pravica razumen in za civilno prebivalstvo neškodljiv boj proti okupatorski vojski, so se v imenu te pravice z boljševiško brutalnostjo razglasili za oblast in uzurpirali vse državne pristojnosti, predvsem tudi pravico do kazenskega sodstva." (Drobnič, 2015)
"Partizanski akti so bili predpisi ilegalne teroristične organizacije, ki je pod krinko upora proti okupatorju izvjala boljševiško revolucionarno nasilje nad slovenskim narodom." (Drobnič, 2015)
"Za smrti talcev so krivi okupatorji, ki so jih povzoročili s svojimi zločinskimi represalijami. Vsi talci pa so posredno bili tudi žrtve boljševiške revolucije, saj brez revolucije ne bi bilo sovražnikovih represalij in jih pred partizanskimi izzivanji tudi ni bilo. Vse partizanske akcije so bile ne samo nespametne, ampak tudi zločinske, saj njihov namen ni bil boj proti okupatorju, ampak revolucija in nasilna sprememba družbenega reda in prevzem oblasti. (Drobnič, 2015)
"Partizani niso bili slovenska vojska, saj se nikoli niso niti imenovali slovenski. Pridevnik slovenski je bil tako pri partizanih kot pozneje v njihovi totalitarni državi prepovedan. Vse, kar je prej bilo slovensko, so preimenovali z geografskimi imeni. Partizani niso bili slovenski, ampak Partizanski odredi Slovenije (POS), slovenska društva so se preimenovala v ... društva Slovenije (izjema je bilo Slovensko planinsko društvo), narod pa je po Marxu in njegovih sledilcih, kot je bil Kardelj, zapisan smrti in se zato ljudi po narodnosti niti ni smelo vprašati." (Drobnič, 2015)
Kot vidimo, ni res, da je bil boj proti okupatorju nujnost ali da neka višja sila terja od prebivalcev upor proti okupatorju. Druga stvar je taktično sodelovanje z okupatorjem, kateremu mnogi krogi predvsemi desni, pripisujejo brezizhodnost in nujno zlo. Mi medtem na tej strani vztrajamo, da je bilo v taktičnem ali netaktičnem sodelovanju z okupatorjem več narodno zavednega kot v celotnem narodnoosvobodilnem boju. Dejstvo namreč je, da sodelovanje z okupatorjem na protipartizanski strani ni bilo nikdar v škodo državi, kar se smatra kot kazniva kolaboracija, temveč ravno nasprotno, v korist državi Kraljevini Jugoslaviji.
Kot drugo zavračamo tudi nesmisle o ponemčevanju, ki ponekod mejijo že na absurd. Ponemčevanje na štajerskem in gorenjskem se je zgodilo samo iz dveh razlogov. Prvič, ker je deželo zasedlo troje okupatorjev in so severne pokrajine padle pod nemško oblast brez slovenskega političnega zastopstva. In drugič, ker se slovenci na štajerskem in gorenjskem niso povezali v politično strukturo, ki bi z nemškimi okupacijskimi oblastmi naredila nekakšen sporazum, ki bi predvidel slovenske pokrajine kot slovensko območje podvrženo nemški oblasti.
Kar se tiče prve točke, to postane jasno, ko si ogledamo italijansko okupacijsko politiko, kateri mnogi pripisujejo, da se je razlikovala od nemške in špekulirajo o vzgibih, v resnici pa je šlo zgolj za to, da se je slovenska politična struktura pravilno odzvala na okupacijo, ko je prepoznala začasno okupacijsko oblast in so pokrajine zasedene od Italijanov ostale slovenske. V korist te teorije v prvi in drugi točki, priča tudi kapitulacija Italije, po kateri so Nemci zasedli tudi kranjsko z Ljubljano in niso več forsirali nobenega ponemčevanja. Ravno nasprotno. To pomeni, čim so Nemci prepoznali, slovensko politično strukturo, ki je bila pripravljena sprejeti njihovo začasno oblast in je dokazala, da gre za lasten narod, so sprejeli slovenski narod kot lasten narod z lastno kulturo in jezikom.
Povedano drugače, sodelovanje z okupatorjem je bilo ključno za preživetje naroda na dolgi rok. Če bi se namreč situacija na svetovnih frontah zasukala drugače in bi Nemci začeli zmagovati, bi bilo nujno, da bi s politično močjo dokazali, da smo slovenci lasten narod z lastno zgodovino in kulturo, upor okupatorju v takšnih razmerah bi prinesel le potencialno eliminacijo naroda. Že v razmerah kakršne so bile na svetovnih frontah, so partizani pri nas z uporom okupatorju naredili več škode kot koristi. Kot beremo zgoraj, so partizani povzročili na tisoče nesmiselnih žrtev, ker so izzivali okupatorja z gverilskim bojevanjem, ki je veliko bolj prizadelo prebivalce, kot bi jih prizadelo, če bi se partizani organizirali v resno vojaško strukturo in proti okupatorju nastopili po pravilih vojaškega postopanja. (Če slučajno kdo resnično ne ve zakaj je gverilsko bojevanje usodno za prebivalstvo, naj se poglobi v študiranje medvojnih dogodkov predvsem pri točki streljanja talcev oz. okupatorjevih represalij).
NeoDomobranec
Ni komentarjev:
Objavite komentar