Več jasnosti!

Pred časom, sem opozoril, da je vse bolj očitno, da se kontra-revolucija kot takšna, ki se je vršila v najbolj očitni in aktivni obliki od 1942 - 1945, mejnstrimizira. To pomeni, da jo sprejema vse več ljudi in tudi tisti, ki jih lahko štejemo za mejnstrim desnico pri nas. Opozoril sem pa tudi, da bo ta mejnstrimizacija lahko vodila v nepravilno dojemanje kontra-revolucije, ker se ji bodo začele pripisovati lastnosti, ki jih nima in se jo bo tlačilo v neke povojne politično-družbene matrice liberalne desnice. Drugo opozorilo je veljalo sami percepciji vseh tistih, ki so na kontra-revolucionarnih pozicijah vztrajali pred mejnstrimizacijo in vztrajajo tudi, ko se ta vrši. Kajti verjetno je bilo, da bo sama mejnstrimizacija prinesla neko marginalizacijo "avtentične" kontra-revolucije, če si smemo pripisati to oznako. Torej tiste kontra-revolucionarne kontinuitete, ki ji pripada tudi ta blog,  in ki kontra-revolucijo zre v njej sami in je noče jemati kot nekaj, kar bi bilo prilagojeno kontemporarni politiki ali kontemporarnem vrednostnem sistemu neke družbe ali dela družbe. Ta marginalizacija, bo naposled tista črta, ki bo ločila mejnstrimizirano kontra-revolucijo od avtentične kontra-revolucije, oz. nje konitnuitet.

Da je to pač neizogibno dejstvo, ki se mu ne bo moč izogniti, smo pač sprejeli in se nismo in se nočemo odmakniti od svoje nepremične linije, tudi zavoljo večje prepoznavnosti ne. Marginalnost pomeni odrinjenost in obskurnost. To pomeni, da vse tiste ideje iz katerih črpamo in jih tudi širimo, pa tudi naše lastne ideje, ki so skladne z idejami tiste primarne kontra-revolucije, ne morejo prek jasno začrtanih okvirjev, ki so majhni in utesnjujoči. Doseg je torej kratek, občinstva je malo. A to nas vendar ne sme nikoli postaviti v situacijo, da bi v dilemi med avtentičnostjo kontrarevolucije in dolžino našega dosega, izbrali slednje in torej kompromitirali ideje kontra-revolucije.

Kajti mi stojimo na pravi liniji in slovenske kontra-revolucije ne prilagajamo nekim začasnim in trenutnim razpoloženjem neke skupine ljudi ali določene politične stranke. Mi terjamo kristalno čiste in jasne ideje avtentične kontrarevolucije, neomadeževane od političnih kalkulacij in tujih vplivov.Mi se najrazličnejših vprašanj, ki se dotikajo slovenske kontrarevolucije, ne le neizogibamo, temveč jih sami načenjamo in jih razlagamo. To pomeni, da izhajamo iz slovenske kontrarevolucije same in je ne prilagajamo nekim obrazcem, ki so nastali desetletja po njenem koncu, v aktivnem smislu. Teh vprašanj je veliko in mnogi, ki danes delajo na tem, da se slovenska kontrarevolucija mejnstrimizira, jih nočejo načenjati, ali pa jih distorcirajo do te mere, da nehote zabredejo v lastni relativizem in lastno degradacijo. Isto počnejo ti, ki so plod mejnstrimizacije in ustvarjajo nove položaje slovenske kontrarevolucije. Vsi tisti, ki pa se zavzemamo za avtentično dojemanje slovenske kontrarevolucije, ker vidimo njeno širšo povezanost s slovensko tradicijo, smo pri tem postavljeni pred dejstvo, da obstaja velika možnost, da bodo neki elementi, ki si na vse kriplje prizadevajo za to mejnstrimizacijo popolnoma popačili pravi pomen in pravo sliko slovenske kontra-revolucije. To nas more navdajati s strahom ali pa zgolj odvračati od predstavljanja vsebin ljudem, ki si želijo pozicionirati se na kontrarevolucionarni strani.

Če smo imeli prej veliko takšnih, ki slovenske kontrarevolucije niso jemali po njeni vrednostni vsebini, temveč le skozi neko prizmo zgodovinskega zanimanja za bolj tehnične vidike tega pojava, in če smo imeli prej množico ljudi, ki so bili sicer dejanska kontinuiteta kontrarevolucije, a so to svojo danost dojemali kot neko breme, pri čemer so se morali samozatajevati in so iz tega razloga samo kontrarevolucijo dojemali in predstavljali le skozi prizme posameznikov, ki so se znašli sredi zgodovine, imamo sedaj, ki se jasno opredeljujejo za kontrarevolucionarno stran, a roko na srce, je ne poznajo prav nič dobro in vztrajajo na tisti krivdi, ki jim je bila podeljena ne le od komunistov, ki so dolga leta pisali debele knjige, temveč tudi od tistih demokratov tam na zahodu. Tistih demokratov na zahodu, ki so leta 1941 pahnili Jugoslavijo v vojno, tistih demokratov, ki so leta 1944 prisilili kralja v kapitulacijo pred banditi, tistih demokratov, ki so med vojno odmetavali granate na civiliste, tistih demokratov, ki so končno omogočili banditom prevzem popolne oblasti, in tistih demokratov, ki so končno omogočili največji masaker na slovenskih tleh. Taki mejnstrimizaciji pa moramo končno že iz načelnosti nasprotovati.

In takšnih elementov imamo kar nekaj. In čeprav so videti odločeni in podučeni, vendar neprestano zapadajo v protislovja in so na ta protislovja obsojeni vse dokler ne pretržejo s to idejno zasnovo evropskega demokratarstva, ki malikuje zahodno zavezništvo začasa druge svetovne vojne. Zato opažamo dvoje. Prvič, da ti elementi, ki se predstavljajo za kanalizatorje informacij o slovenski kontrarevolucij vedno znova stopajo na stran zaveznikov in da uporabljajo jezik, ki more kaj hitro popačiti vsak diskurz na te teme, ter drugič, da ob tej očitni mejnstrimizaciji ljudje ne znajo pravilno odreagirati, ko se njihovo samooklicano kontrarevolucionarnost prevpraša.

Na socialnih omrežjih se nahajajo določeni posamezniki, ki delijo vsebine slovenske kontrarevolucije, a to kontrarevolucijo na nek izprijen način enačijo z zavezniki. Tako radi govorijo, da so zavezniki osvobodili Evropoin neprestano uporabljajo jezik v katerem enačijo naciste in komuniste, ne da bi jih pri tem doletela neka samorefleksija. Če pa jih ta že doleti, in nujno jih doleti prej ali slej, nanjo nimajo odgovorov in se zavijajo v neke pavšalne in relativistične besede. Če se od nekje vzame nek komunist in jih začne zbadati s prežvečenimi mantrami iz leta 1942, ki se jih komunisti zlepa ne naveličajo, jim ti posamezniki ne znajo drugače odgovoriti, kot s tem, da pokažejo na komuniste. In seveda, to je tudi pravilno, a je obenem tudi jasno, da svojih idej, ki naj bi jih zagovarjali, nimajo docela razvitih in ne poznajo okvirov. Podobno velja tudi, da se določenih reči otepajo in jemljejo iz slovenske kontrarevolucije le tisto, kar je skladno z nazori zavezniške povojne Evrope. Pri tem zopet zapadajo v protislovja, ki jih na tem mestu ne bom niti razčlenjeval, da ne bi naredil še večje škode njihovim nedodelanim nazorom, za katere je samo vprašanje časa kdaj se bodo sesuli, kot hišica iz kart. A obenem je tudi jasno, da na takšno mejnstrimizacijo ne moremo pristajati in jo zavračamo.

Problem je predvsem v tem, da ti posamezniki in skupine ne poznajo slovenske kontrarevolucije dovolj, ali pa jo nalašč tolmačijo na nek čuden način, ki ni zvest njeni avtentičnosti. Velika verjetnost je tudi to, da se na vse kriplje skušajo pozicionirati na t.i. zmagovalni strani, češ komunizem je bil premagan. Vendar že lepo in prav, strinjam se, da je slovenska kontrarevolucija de-facto zmagovalna stran, ker je ostala zvesta slovenski narodni tradiciji, a to ni zmagovalna stran, ki bi bila nekaj istega z zmagovalno stranjo zaveznikov, kamor so dolga leta uvrščali tudi komuniste in jih uvrščajo še danes. Sam diskurz, ki govori o tem, da so bili zavezniki osvoboditelji Evrope in so se borili proti dvema totalitarizmoma, proti fašističnemu in komunističnemu, se morda res lepo sliši, a je v resnici zgodovinsko gledano popolnoma napačen. In kdor si želi pozicionirati se na zavezniški oz. zmagovalni strani, mora biti tudi pripravljen, da zavrže ideale slovenske kontrarevolucije in deluje direktno zoper njih.

In vedno, ko pride ta neprijetna tema na mizo, nas ti, ki pravijo, da so na zmagovalni strani t.j. zavezniški strani, prepričujejo, da moramo pogledati neko širšo sliko. Da moramo upoštevati neke dejavnike, ki pa se v resnici niti malo ne tičejo našega naroda. In zakaj bi morali upoštevati te dejavnike v korist angleških in ameriških rabljev? Samo zato, da bi lahko vztrajali, da smo na zmagovalni strani, kakor so jo oblikovali "demokratski" zavezniki? Kakšna zmagovalna stran pa je to? V čem pa je bila zmaga zaveznikov, v čem ta silna osvoboditev Evrope? Mar je bila v tem, da je vsa vzhodna Evropa desetletja trpela pod komunizmom, ali je v tem, da so naši partizani iznakazili podobo slovenskega naroda? Je morda ta zmaga v tem, da Evropa počasi ugaša zaradi razraščanja nenravnosti in genocidnega obnašanja emancipiranega svobodnega človeka, ki kolje svoj lastni zarod? V čem je ta zmaga? In zakaj bi se morali postavljati na stran te "liberalne tradicije" zahodnih zaveznikov?

In dokler bodo ti posamezniki, ti centri in te skupine razmišljali in pisali na takšen način, bo med nami in njimi veljalo nesoglasje, pri čemer si bomo mi lastili dejstvo, da pripadamo avtentični slovenski kontrarevoluciji, medtem ko so oni sami neke karikature, neka koristna tesla v rokah komunistov in dekadentnega zahoda. In to smo pripravljeni utemeljiti na dolgo in široko vsakomur, ki bi temu tehtno nasprotoval.

Pregreha slovenskega naroda je v tem, da neprestano zavzema neke položaje ob vprašanjih, ki se niti malo ne tičejo njega samega. Tako npr. v zadnjem času vidimo veliko pozicioniranja glede na volilno kampanjo doli v nekdanjih kolonijah. Tu vlada že prav strastna agitacoja v korist kandidata Trumpa, pa čeprav nima slovenski človek pri tem nobenega vpliva, ker nanj tamkajšnji predsednik sploh ne vpliva. Podobno velja za Rusijo, kjer se ljudje delijo ob umetno ustvarjeni dilemi: za Rusijo, proti Rusiji. Tretji primer je sirska državljanska vojna, kjer se ljudje strastno pozicionirajo na eni ali drugi strani, čeprav sta obe strani faktično za nas popolnoma nepomembni in na nas nimata nobenega vpliva. Tako kot ta nepotrebna pozicioniranja pa se dogaja z odnosom zavezniki - sile osi, kjer se umetno ustvarja neka širša dilema, četudi bi se morala ta dilema ustvarjati le tam, kjer se nas dejansko tiče. In to je pri vprašanju slovenske revolucije in kontrarevolucije, torej pri vprašanju slovenske državljanske vojne, z ozkim ozirom na okupacijo. Namesto, da bi se spoznal z različnimi vidiki in prodrl v globine naše specifične narodove usode, pa se povprečen Slovenec raje pozicionira le ob vprašanju zavezniki - sile osi, ki je morda res relevantno za Britance in kake Francoze, a zdaleč ni relevantno za nas Slovence.

Zato se tu ponavljamo, da velja skepsa ob tej mejnstrimizaciji, dokler bomo poslušali o komunistonacistih in podobnih nebulozah, ki so jih pred sedemdesetimi leti uporabljali prav komunisti sami. Mi bomo sicer na svojih nazorih vztrajali, dokler nam bo dano, kljub "obskurnem" položaju.

-NeoDomobranec