"Sicer je treba tukaj pripomniti, da rimska okupacija ni bila isto kot moderna fašistično-nacistična okupacija. Ta je bila v bistvu genocidna, kot se Primorci predobro spominjamo. Rimska okupacija je bila bolj teritorialno-politična. Ni hotela zatreti posameznih tujih jezikov, sicer se latiniteta ne bib bila tako zlahka razširila in je ne bi pozneje sprejela vsa današnja dejanska romanska Evropa. Ne kaže, da bi bili latinščino sovražno zavračali, kakor so Primorci zavračali italijanščino."
Alojz Rebula, 2016
Gotovo je, da je prostor za tedensko kolumno omejen in Avtor torej ne more razvijati svojih misli do potankosti in zato mora kje kaj skrajšati ali poenostaviti. A vendar nas more zgornji odlomek marsikje zmotiti. Predvsem pa nas more zmotiti ravno zato, ker je retorika v njem tista, ki vzdržuje neko popačeno dojemanje slovenske situacije med vojnama in začasa druge svetovne vojne. Pojdimo postopoma.
Najprej Rebula pravi, da rimska okupacija ni bila nekaj istega kot fašistično nacistična okupacija, saj Primorci menda to dobro vedo, ker je bila slednja okupacija genocidna. A tu je že prvi problem. Kako more Rebula govoriti o okupaciji primorske, če pa je bila primorska pravzaprav dodeljena Italiji po vojni oz. po rapalski pogodbi. Pa tudi če Primorci smatrajo priključitev Primorske Italiji za okupacijo, kako da potem govori o fašistično-nacistični okupaciji, če je bila ta t.i. okupacija dovršena pred fašističnim prevzemom oblasti. Morda tu misli na fašistično t.i. raznarodovanje ali poitalijančevanje, a to je spet nekaj povsem drugega in vprašati se gre, ali je to res taka krivda fašizma kot ideologije in ali bi bilo brez fašistične zasedbe oblasti na primorskem kaj drugače. Namreč po letu 1943, ko so savojevci in badoglijevci izdali Mussolinija in se obrnili k zaveznikom, preračunljivo in zahrbtno kot vedno, je primorska revija, ki je bila po letu 1933 prva slovenska revija na primorskem, objavila kolumno v kateri piše, da so bili pravzaprav savojevci tisti, ki so bili vedno sovražni do Slovencev. To pa se sliši bolj logično, če se zavedamo, da italijanske sovražnosti do Slovencev niso nastopile z Mussolinijem, niti ni Mussolini zavzel ali okupiral primorske.
"Da se proti zadnjim sploh ne bore, temveč, da se nasprotno bratijo z njimi, dokazujejo številni nastopi naših slovenskih komunistov v zvezi z badoglijevskimi dezerterji, dasi je znano, da so badoglijevci najhujši nasprotnik vsake svobodnejše slovenske besede na Goriškem in da so pristaši savojske dinastije, pod katero je narod trpel več kot 25 let, beneški Slovenci pa bi bili kmalu iztrebljeni, saj so trpeli pod to nesrečno in Slovanom sovražno vladarsko rodbino celih osem desetletij in šele sedaj, po ustanovitvi pasu Jadranskega Primorja, si upajo nekoliko bolj javno na cesti govoriti slovensko. S pristaši te dinastije se torej družijo slovenski komunisti in pa seveda z italijanskimi komunisti."
Objavljeno v Goriškem listu 20.12.1944
Zato se Rebula popolnoma moti, ko govori o fašistično-nacistični okupaciji odnosno na primorsko. kot smo pokazali, Primorska ni bila okupirana od fašistov temveč od Italijanov, še pred fašistično revolucijo 1922. leta, ki je na oblast pripeljala Mussolinija. kar pa se tiče nacistične okupacije Primorske, pa je paradoks v tem, da je prav "nacistična okupacija" sama prinesla Primorcem nazaj svobodo slovenskega jezika. Po Badoglijevi izdaji 1943 in ustanovitvi cone Jadransko Primorje, so Nemci na Primorsko prinesli kar nekaj novosti. Primorci so dobili radijski program v slovenskem jeziku, dobili so svoj slovenski časopis, bogoslužja so zopet potekala s slovenskimi pridigami in slovensko pesmijo. Domobranci ali SNVZ, pa so prinesli slovensko pesem še na ulice. Zato se Rebula dvojno moti, ko govori o fašistično-nacistični okupaciji, žnamesto, da bi bolj natančno govoril o italijanski "okupaciji".
S tem Rebula seveda počne nekaj drugega. V maniri trum primorskih razumnikov nalašč ne ločuje med zasedbo slovenskih ozemelj po prvi svetovni vojni in okupacijo Slovenije leta 1941. S tem ostaja zvest stari komunistični percepciji, ki je z mantro o poitalijančevanju in genocidu nad Slovenci leta 1941 - 1943, skušala utrditi upravičenost boja proti okupatorju, četudi gre za dve povsem različni situaciji. "Okupacija" primorske po prvi svetovni vojni in okupacija t.i. Ljubljanske pokrajine, sta nekaj povsem različnega.
A sedaj, ko smo si ogledali "okupacijo" Primorske, si oglejmo še italijansko ali fašistično okupacijo Ljubljanske pokrajine 1941 - 1943. Ta okupacija se je popolnoma razlikovala od italijanske zasedbe Primorske po prvi svetovni vojni. Italija je v primeru zasedbe leta 1941, prepoznala Slovence kot lasten narod z lastno kulturo in lastnim jezikom, in dodelila Ljubljanski pokrajini avtonomno ustavo, v kateri je bilo tudi določeno, da bo poučevanje v šolah "obvezno v slovenskem jeziku". S temi dejstvi in iz te perspektive je treba tudi gledati presenečenje in hvaležnost Slovencev ob okupaciji. Tako tudi denimo Rožmanovo sporočilo Mussoliniju.
Italijani oz. italijanski fašisti so tako v naslednjih dveh letih posvečali kar nekaj pozornosti slovenski kulturi. V svojih glasilih so objavljali članke o slovenskih posebnostih in v mladinskem fašističnem glasilu celo objavili denimo sliko dekleta v slovenski (gorenjski) narodni noši s pripisom "Piccola Italiana in costume nazionale sloveno. / Piccola Italiana v slovenski narodni noši." Zato so visokega komisarja ljudje pričakali v narodnih nošah, kot denimo v Beli krajini. Čeprav so bili italijanski okupatorji slabi oblastniki, ki niso znali zatreti komunistične ilegale, ki je namerno izzivala strašne italijanske represalije, jim vendar ni moč očitati "genocidnosti". Očitati pa jim je mogoče zločinsko nesposobnost, ki se je namesto dejanskega preganjanja komunistov, zatekala le k streljanju in internaciji velike množice Slovencev. Vendar pa je velika verjetnost, da bi jo Slovenci pod Italijani odnesli skoraj brez žrtev, če ne bi bilo partizanskega odpora.
Nemška okupacija je tudi dokaj kompleksna, saj ni mogoče govoriti le enoznačno o "nacistični ali nemški okupaciji". To okupacijo je treba namreč deliti na okupacijo Gorenjske in Štajerske ter na okupacijo Ljubljanske pokrajine in Primorske od leta 1943 dalje. Tu gre za dve različni stvari, ki skorajda nimata stičnih točk. Če je bila nemška okupacija 1941 dokaj raznarodovalna, je bila nemška okupacija Ljubljanske pokrajine 1943 v resnici slovenski preporod s slovenskim domoljubjem, ki ga Slovenija že vse od tedaj ni več videla. Razlika je namreč v tem, da Slovenci na štajerskem in Gorenjskem niso imeli enotne politične strukture, ki bi pri Nemcih dokazala, da gre za lasten narod, ki želi ohraniti lastno narodno specifiko. Zato obstaja verjetnost, da bi v primeru nemške zasedbe celotne Slovenije, Nemci ne ravnali na isti način, kot so ravnali leta 1941. Kljub temu, da Nemci niso zares prepovedali vsak slovenski tisk, kot velja dandanes, temveč so izdajali vsaj dva časopisa v pretežno slovenskem jeziku, je dejansko mogoče govoriti o striktnem raznarodovanju.
Vendar pa kot smo že rekli, je bila ta okupacija nekaj popolnoma drugega, kot je bila okupacija Ljubljanske pokrajine in Primorske. Slednja je, kot rečeno, dobila nazaj svobodo slovenskega jezika, prva pa je dobila nazaj celo svojo narodno zastavo in svoj avtentičen narodni značaj. Fašistično-nacistična okupacija, o kateri govori Rebula je tako kompleksnejša, kot jo prikazuje in njegove poenostavitve služijo le točno določeni agendi.
Rebula smatra rimsko okupacijo za različno od te naci-fašistične, ki je pravzaprav nekako popačena, kot smo pokazali, a vendar je logično, da jo smatra za drugačno, ker okupacijo pripisuje pri prvem okupatorju narodu oz. državi, pri drugem pa ideologiji. In morda ima prav, da se okupatorja razlikujeta, kar se tiče Primorske (kot rečeno, je bil tam Italijanski okupator, ki je želel spremeniti narodno podobo teh pokrajin in ne fašistično - nacističen okupator), a se veliko manj razlikujeta kar se tiče Slovenije kot celote. Tudi rimski okupator Svete dežele, je bil neizprosen do upornikov, tako kot fašisti v Ljubljanski pokrajini. Četudi težko sodimo, ali je bil rimski okupator učinkovitejši pri odkrivanju pravih upornikov, in ni morda le pobijal naključne ljudi, da bi s tem prestrašil upornike, tako kot so to počeli badoglijevci pri nas.
Pavšalni zaključki o "genocidni" fašistično - nacistični okupaciji služijo le tem, ki se na vse pretege trudijo, da bi za vso zgodovino zabetonirali svoj mit o nujnosti upora proti okupatorju. A resnica je kompleksnejša in ni tako enoznačna, kot jo prikazujejo mnogi, med njimi tudi Rebula. Zato ni mogoče govoriti o okupaciji na splošno, temveč jo je treba jemati tako kot se je dejansko manifestirala na nekem območju v nekem obdobju.
Avtor je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbrišiSkrbnik spletnega dnevnika je odstranil ta komentar.
OdgovoriIzbriši