Sadovi absurda (1944)

Sadovi absurda

Trst, 26.9.1944

     
Ni potrebno povdarjati, da ima trenutno sovražna propaganda precej lažje in prijetnejše delo, kakor pa nemška. Položaj na bojiščih daje zavezniški propagandi snov za najrazličnejše napeve, ki so — s propagandnega stališča vsaj — lahko precej vesele narave. Vendar pa si dovoljujemo zabeležiti, kar se angloamerikanske propagande tiče — neko interno, intimno, trenutno komaj opaženo disonanco. Kar se Sovjetov tiče, je stvar precej drugačna. Sicer se Sovjeti ustijo prav tako kakor njih zavezniki, vendar pa ima njihovo kričanje nekako podlago. Ako ne druge, vsaj to, da odnašajo izpred nosa njih zaveznikov vse, za kar se isti pravzaprav borijo. To je tudi zadoščenje, četudi med prijatelji...
    
Baš dejstvo, da se to dogaja med takozvanimi prijatelji, nam priklicuje v spomin znane, v neki ječi od Lorenzina Mediškega napisane besede: »Dagli amici mi guardi Iddio, che dai nemici mi guardo io!« (Bog me varuj pred prijatelji, ker pred sovražniki se varujem sam!) Niso le te besede kakor nalašč za Anglijo? In Amerika kaj pravi k temu? Kot višek ironije jima je Stalin prepustil sicer plemenito nalogo, da se bore za ideale svobode vseh narodov na svetu, oni dobičkarji in izkoriščevalci svetovne mizerije, plutokrati in kapitalisti. Plutokrati in kapitalisti, ki se z vso vnemo bore za odrešitev njih večnega in nespravljivega sovražnika — delavca — dočim Stalin, delavski malik, pobira sadove te gigantske borbe in se kaže niti volje, prepustiti svojim prijateljem niti drobtinic, s te, bogato obložene mize. Vsi trije bi radi čim preje končali to smrtonosno borbo. Vzroke te nestrpnosti smo že opisali. A ko bi jih pa danes vprašali, kakšno korist so imeli ti materijalisti od te pet let trajajoče vojske, smo prepričani, da bi jih spravili v nemalo zadrego. Vse si je vzel očka Stalin, požrl je celo tisto tako »idealno« sestavljeno atlantsko listino in jih je p red svetom prav pošteno osramotil. Četudi se sedaj vse to izgublja v vojni vihri, se bodo brezdvomno po vojni dvignili v kakšnem kotičku sveta glasovi, ki bodo Anglijo in Ameriko nadlegovali za tisto, kar sta obe že v naprej vedeli, da jim nikdar ne bosta mogla dati. Zato je pač za Anglijo in Ameriko skoro vseeno, ali se vojna konča danes ali jutri. Ideološko ne bosta pridobili ničesar, ker njih borba nima ideološke podlage, ozemlje — vsaj sporno ozemlje, ki edino prihaja v poštev v tej vojni, si je prilastil očka Stalin. Gospodarski dobički tudi ne bodo baš veliki v odnošajih z obubožano Evropo. Balkan že kaže osle angloamerikanskim »osvobodilcem« in to je najbrž najbolj pekoči udarec v obraz Albioma. Vse se smehlja, četudi prav trpko, Stalin in Angloamerikanska propaganda kriči o Holandski, Belgiji, Italiji in drugih takih deželah, kjer bo morala — hočeš ali nočeš, ostati zvesta atlantski listini, ker si je vzgojila na lastnih prsih enega De Gaulle-ja, in pripravila za vsak slučaj v drugih deželah ljudi, ki so ji sicer v tej vojni zamogli prav dobro služiti, a bodo po vojni brezdvomno znali zahtevati izpolnitev vseh obljub.
       
To so sadovi absurda. In to bi morali vedeti razni Roosewelti, Churchilli in drugi taki vodje ljudstev, da se ni mogoče vezati z bolševizmom, ako se ne zna z njim tuliti in kakor on v pravem trenutku pokazati tudi lastnim prijateljem, svoje kremplje.
   
Le delajte konference v Quebec-u ali še bolj daleč od Evrope, če treba. Absurd ostane in njega sadovi bodo vedno novi absurdi. Kapitalist, ki se bori za delavca, plutokrat, ki hoče biti demokrat, boljševik, ki iz ozira na svoje zaveznike nosi frak, vse to se bo o priliki maščevalo, ker — najsi kdo še tako ostro ugovarja — v vseh teh nenaravnih vlogah, se še najbolj podaja boljševiku frak. Morda je to nezavestni stavizem — morda igrajo pri tem razni Rotschildi, Morgentau-i, Rockfellerji svojo vlogo, Ker ravnanje boljševikov je pristno židovsko. Prijatelj do smrti — toda ne, ako se gre za kako materijelno pridobitev.
 
Navzlic temu pa — iz absurda absurd! (ojec).