"Ne glejmo v svet, glejmo nase in vase!" - Govor Mirka Javornika 13.8.1944

Govor Mirka Javornika na velikem ljudskem zborovanju 13.8.1944.

Objavljeno v tisku 24.8.1944

           

"Gospod prezident, dragi domobranci, dragi rojaki! V posebno čast in veselje mi je bilo, da so me dobrovski domobranci, eni izmed prvih slovenskih borcev, ki so prijeli proti komunizmu za orožje, povabili naj na tem lepem zboru spregovorim kot urednik tistega lista, ki si je zadnja tri leta pridobil dosti sovražnikov, pa še več prijateljev s tem, da je o komunizmu, o njegovem delu in o njegovih najrazličnejših pomagačih, zagovornikih in botrih pisal neizprosno resnico. Zaradi tega si tudi on usoja prištevati se med prve slovenske domobrance. Zvest izročilu, ki si ga je list z neomajnim oznanjanjem te resnice ustvaril, sem se namenil tudi danes tukaj povedati nekaj stvarnih  — morda trdih — resnic, ki je za nas Slovence v tej usodni uri nujno potrebno, da se jih zavemo in zavedamo.
        
To nam je potrebno zaradi lastnega spoznanja, kakšna naj bo naša pot in pa da dobimo iz njih poguma za nadaljevanje dosedanjega dela.
     
Te resnice so bile:
  
1. Prva naša skrb mora danes biti, da se dosledno borimo proti komunizmu in njegovim zaveznikom in da ostanemo tako živi. Če nas ob koncu vojne ne bo, je za nas pač vseeno, kdo zmaga in kakšen red bo v Evropi veljal. Mi ne bomo imeli od njega nič, še posebej ne, če bomo tako nespametni, da se bomo sami uničili — za druge. Če hočemo ostatji živi, moramo pač odstraniti vse tiste, ki nam strežejo po življenju. Uničiti moramo komunizem in komuniste, zakaj danes jasno vemo, da nam od komunizma najprej grozi pogin. Vsi vemo, da je komunizem tisti, ki je življenju, obstanku in bodočnosti našega naroda najnevarnejši, ker nas Slovence lahko uniči sam, ali pa da povod, da nas zaradi njega uniči kdo drugi. Čim bolj se vojna bliža svojemu višku, tem hujša je ta nevarnost; zaradi tega mora biti tem trdnejša naša zavest in volja. Prva zapoved sedanje ure je neizprosen boj komunizmu, naj se skriva oborožen v gozdovih, ali pa da se je potajil v Ljubljani. Ta komunizem, ki se skriva v Ljubljani; ki posoja banditu pamet, sposobnost in denar za uničevanje lastnega ljudstva, je danes morda nevarnejši kakor oboroženi komunizem v gozdu, ki ga vse bolj jemlje vrag. Prav tako brezobzirno kakor tolovaja v gozdu moramo preganjati danes komunista za ljubljanskim blokom, ki se gre zdaj nevarno sredino; ki prišepetava, skuša delati zmedo; ki zbira denar in širi propagando na vse prevejane načine; ki izkorišča svoje službeno mesto in po premetenemu načrtu sabotira, da bi nahujskal široke množice ljudstva zoper oblast, ki jo vsi priznavamo za svojo in zakonito. Tudi glede tega velja isto načelo kakor za krvavega razbojnika v gozdu: bij ga, bij do konca!
        
2. Ne glejmo v svet, glejmo nase in vase. Če bi bili mi pol manj poslušali tuji radio, pa pol več svojo zdravo pamet, bi nam bilo prihranjenega pol sedanjega gorja.
      
3. Nam ne bo nihče ničesar podaril. Vse, kar bomo hoteli imeti, si bomo morali zaslužiti, pridelati in priboriti, zakaj zgodovina narodom ničesar ne da zastonj. Zaradi tega se moramo pri načrtih za svojo narodno bodočnost zanašati v prvi vrsti na lastne sile in ne na kako tujo uvidevnost in dobrohotnost.
         
4. Po tej vojni ne mislimo, da bomo Slovenci kaka velesila, na katero se bo kdor koli moral ozirati in jo upoštevati. Slovenci bomo po tej vojni človeško, gospodarsko in splošno tako oslabljeni, da nas bo vseh skupaj komaj za eno stranko: stranko zdrave pameti in narodne ohranitve. Zaradi tega se ne dajmo begati tistim, ki bi nas zaradi lastnih, osebnih računov spet radi cepili po starem.
         
5. Zavedajmo se, da bo vsak kot posameznik, kot človek, lahko živel le, če bomo Slovenci lahko živeli kot narod. Zaradi tega mora biti delo vsakega posameznika izmed nss usmerjeno zdaj najprej v ohranitev naroda kot celote. Kdor dela drugače in vidi najprej sebe, ni nič boljši od izdajalca.
       
6. Vse kar smo Slovenci storili za ohranitev svojega naroda, in s tem za zagotovitev njegove bodočnosti, smo prav storili. Zato naj si nihče ne domišlja, da bo narod moral zaradi tega dajati odgovor kakim posameznikom, kakor nam to dopoveduiejo razni Petri in Pavli iz Londona in od drugod. Niso voditelji sodniki narodu, temveč on njim! Vse narodne revolucije v zadnjih sto petdesetih letih nam govore o tej resnici. Zato bo narod sodnik vsem, zlasti pa upravičenim in neupravičenim vodilnim posameznikom, najbolj tistim, ki so ga pred svetom razglasili za narod izdajalcev, in sicer zaradi tega, ker je hotel ostati živ in hotel z resničnim i izdajalci in škodljivci pomesti. Slehernik, ki nam danes prerokuje svojo modrost iz tujine in nas zaradi svojega korita hoče gnati v boj za druge koristi, se bo lepega dne moral vrniti sem. Če se bo imel kam vrniti, bo to zasluga nas, ki smo se za svojo zemljo in za svojo bodočnost borili dolga leta in v kar se da obupnih razmerah. Zato bomo mi sodili vse tiste, ki nam danes govore o sodbi in jih prej ali slej poklicali na odgovor, kako so za svoj narod delali oni, ki nam hočejo danes, ko mi krvavimo zase in zanje, pamet soliti. Vsakdo bo dajal odgovor o svojem hiševanju v teh časih in dajal ga bo narodu, ki je trpel. Naj se o tem nihče ne moti! Naš narod se je te čase naučil govoriti s puško ter jo bo znal obrniti ne le proti komunistu, temveč proti vsakomur, ki se je ali se še bo izkazal za škodljivca ali zapeljivca. Ob sestavi zadnje kairske vlade smo videli, da so se tako imenovani politiki in voditelji vedno pripravljeni za dobro ceno sporazumeti in zvezati za hrbtom naroda z njegovimi največjimi rablji. Tudi pri nas doživljamo zadnje čase poskuse za opravičenje raznih »velikih« in »slavnih« ljudi. ki so zadnja leta narodu ogromno škodili, če drugače ne s tem, da so v uri njegove najstrašnejše stiske molčali. Svarimo vse tiste, ki so krivi, in vse tiste, ki se dajo za pranje rdečih zamorcev izkoriščati, naj se pazijo, zakaj narod je budno na straži in gleda na vse strani!
         
Nihče naj si ne dela utvar, da so ti časi le prehod iz nekdanjega starega političnega stanja v novo staro, politično in splošno stanje; prehod iz ene gnilobe v novo gnilobo. Naše ljudstvo je v krvi in žrtvah teh let dozorelo in postalo tisto, kar v mirnih, dobrih časih, ko je imelo voditeljev na pretek, ni znalo in ni smelo: postalo je narod. To je ogromna sprememba, ki misli, da je ta veliki prerod nekaj enodnevnega, kar bo ostalo brez posledic.
       
7. Mi ne poznamo boljših in slabših, čistih in nečistih Slovencev. Mi poznamo samo take Slovence, ki hočejo Slovenci ostati in se zaradi tega prepričanja bijejo proti komunizmu. Zato imamo za najboljše Slovence domobrance. Vsi, ki govore in mislijo, da to niso naši narodni borci, naj se zavedajo, da lahko to govore in mislijo in prazne načrte maščevanja kujejo samo zaradi tega, ker domobranci s svojo krvjo in svojo hrabrostjo ustvarjajo okoli močno gnile Ljubljane živ zid, da tudi ona ne okusi »svobode«, katero pošilja nad slovenskega kmeta. Ljubljana in njeni politiki naj se zavedajo, da samo za tem »izdajalskim« zidom lahko žive mirnodobno življenje z vsemi njegovimi ugodnostmi in črno borzo.
     
8. Vsakdo naj ve, da si bo narod svoje bodoče voditelje izbiral ne po zakonu podedovanja, temveč po tem, kdo je v usodni uri z njim stal na braniku lastne usode: kdo mu je v stiski vedel povedati vsaj tolažilno, če ne odrešilno besedo; kdo se je z njim boril in umiral. Samo to bo merilo za izbiro, ne kake podedovane pravice. Ljudstvo se bo pri izbiri vprašalo, koga ti ljudje iščejo: ali sebe ali narod, in se bo po tem odločalo.
         
9. Zavedajmo se, da Slovenci lahko živimo in ostanemo samo na tej zemlji, kamor nas je pred stoletji vrgel Bog. Zavedajmo se, da je samo ta zemlja bila v teh krvavih časih tista, ki nas ni izdala; vse drugo je pobegnilo in se razblinilo. Zaradi tega moramo to zemljo, to našo največjo resnico in najzanesljivejše poroštvo, ljubiti ne le z besedo, temveč z delom, z znojem in s krvjo, kakor jo ljubi naš kmet, kakor jo liubi naš domobranec. In ko se bomo po tem prelepem zboru razšli ter s prijatelji sedli za mizo, da se pogovorimo o vsem lepem kar smo danes doživeli, in o vsem bridkem kar nas teži, se spomnimo tudi svoje zlate matere zemlje. Dvignimo čašo, pa porecimo:
    

»Zemlja naša.
tale čaša
je nalita tebi v čast!
Bog te brani,
da častita,
ponosita
nam boš v last!«

  
Za to zemljo, za to resnico, pa edino zanjo, živimo; za to zemljo, za to resnico umirajmo; to se pravi, živimo in umirajmo zase!"